Mojca Osojnik
Ilustracija
Tudi koncept knjige, v kateri je pisec besedila in avtor ilustracij ista oseba, ima že predvojno tradicijo. Tako so bile leta 1921 zasnovane Pravljice Ilke Vašte (1891–1967), leta 1929 pa so izšle Rdeče lučke ali risbe o ljubezni M. Maleša. Pesnico, pisateljico in likovno opremljevalko svojih knjig združuje v sebi tudi sodobnica Svetlana Makarovič (1939–), ki je konec 80. let napisala in likovno obogatila Mačje leto in Pekarno Mišmaš. Za svojega ilustratorja je pozneje izbrala bolj disneyjevsko navdahnjenega Gorazda Vahna (1969–). Tovrsten izziv je že pred tem uspešno premagala arhitektka, plesalka, plesna kritičarka ter slikarka M. Vogelnik s pravljicami O deklici, ki je prehitro rasla (1965). Arhitektka pa je tudi Lila Prap (Lilijana Praprotnik Zupančič, 1955–), ki se tudi v svetu že nekaj časa uspešno uveljavlja tako s svojimi iskrivo duhovitimi besedilnimi domisleki kot z domišljeno redukcijo oblik predvsem v otroški ilustraciji. Tudi mlajša Mojca Osojnik (1970–) je posegla na obe področji, npr. z avtorsko slikanico Hiša, ki bi rada imela sonce (2001). Knjige kot objekta, ki ga je mogoče raziskovati z vizualnimi posegi tudi v njegovi predmetnosti, pa se loteva Tomaž Kržišnik (1943–).
K ugledu in vplivu ilustracije pa so pomembno prispevale tudi nagrade. Prva je bila leta 1949 ustanovljena Levstikova nagrada za ilustratorje, ki jo vsakoletno podeljuje Mladinska knjiga. Od leta 1993 pa vzporedno s prirejanjem Slovenskih bienalov ilustracije v organizaciji DSLU podeljujejo nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo, nagrade Hinka Smrekarja in po njem imenovane plakete ter priznanja (tudi za poljudnoznanstveno ilustracijo), kar prispeva k popularizaciji te likovne zvrsti. Pregled dobitnikov Smrekarjevih nagrad in plaket v zadnjem desetletju in pol lahko izpostavi določeno kvaliteto in kontinuiteto avtorja. Med prejemniki so bili: M. L. Stupica, Danijel Demšar, Alenka Sottler, Dušan Muc, Irena Majcen, M. Osojnik, K. Gatnik, Rudi Skočir, Zvonko Čoh, Kamila Volčanšek, Damijan Stepančič, Jelka Godec Schmidt, Suzi Bricelj, Kristina Krhin, medtem ko so nagrade za življenjsko delo doslej prejeli M. Stupica, A. Gošnik Godec, J. Reichman, M. Vogelnik, Milan. Bizovičar in M. Jemec Božič.
Slikarstvo okoli leta 2000
Slika Mojce Osojnik (1970–) je pravzaprav bleščeč ekran, s katerega v frenetično utripajočem ritmu pobliskavajo dražljaji in atrakcije, ki, prevzeti iz preobilja vizualnega materiala množičnih medijev, govorijo ravno o tem preobilju in našem delnem, hipnem zaznavanju neskončnega toka vizualnih informacij. Tudi Sašo Vrabič (1974–) v svojem delu neobremenjeno kombinira različne medije. Fotografija, slika, video, glasba, ambient, internet so sredstva za pripovedovanje posebnih zgodb, slika pa presečišče in prostor za detektiranje razmerij med javnim in zasebnim ter vrednosti obojega v tehniziranem svetu (Privat(e), 2003, Center in Galerija P74, Ljubljana), pri čemer se fleksibilno seli od medija fotografije k slikarstvu. Radikalno »preselitev« z enega na drugo medijsko področje je opravil Matej Košir (1978–). Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša) problematizira realno/vizualno nasilje ter spektakelsko, komodificirano in estetizirano naravo sodobnih medijev (Teror=dekor, projekt v več etapah, prvič leta 1999), vse v povezavi z aktualnim statusom slikarstva. Podobe nasilja so v slikah, preoblikovanih v oblikovalske objekte, dizajnirane, fragmentirane in postavljene na varno distanco, tako rekoč razorožene in konzumirane. Miha Štrukelj (1973–) slika vojne topografije in urbane pokrajine, ki so tesno povezane z izvorno, računalniško obdelano podobo; slike so včasih natančni posnetki, drugje pa se pikselska struktura redči in razpada v belino ali pa se v podobo kot tehnološka motnja vrivajo barvni pravokotniki. Arjan Pregl (1973–) se z vprašanji slikarstva sooča na nekonvencionalne, pogosto humorne načine – tiska redko vidne prizore vsakdanjega vizualnega konzuma, slika z bleščicami ali gosti pisane programsko generirane simbole narave. Njegova dela lahko beremo kot formalno ukvarjanje s slikovno površino, kritično opazovanje stanja v umetnosti ali soočanje z informacijsko in vizualno nasičeno družbeno situacijo. Viktor Bernik (1971–) je sprva slikal izpraznjene, realistično odslikane in geometrično strukturirane notranje bivalne prostore, nato pa se je s ciklom Prostori urbanih podob (2005, Galerija Equrna, Ljubljana) v prid koncepta popolnoma odrekel samemu aktu slikanja in na slikarske podokvirje napel že obstoječe, konkretne podobe, ki v obliki nakupovalnih vrečk krožijo po našem življenjskem prostoru. Miha Boljka (1971–) ustvarja hibride iz digitalno odtisnjenih fotografij, posnetkov svojih slikarskih potez in naslikanega ali narisanega, pri čemer ironično povzdiguje slikarsko gesto. Borut Popenko (1969–) se nasloni na GEOMETRIJSKO GEOMETRIČNO ABSTRAKCIJO in jo preplete s podobami iz oglaševanja, znaki in logotipi ali pa z zgodovinskimi umetniškimi deli (2004, Pocket paint, Galerija Meduza, Koper, 2004). Peter Štrovs (1973–) je plodovit slikar, katerega zanimanja segajo od GESTUALNEGA SLIKARSTVA na abstraktni način do FOTOREALISTIČNEGA metaforiziranja in komentiranja medijskih in družbenih situacij. Pri Niki Zupančič (1978–) pa je fotografska predloga izrabljena za to, da slikarka z njo kot izhodiščem in nazornostjo procesa nastanka slike prikaže medijsko razliko, saj se njena slika premika od mimetičnosti prek zabrisanih obrisov v stanje prisotnosti medijske avtonomije.
Svetloba
S podobnimi materiali ustvarjata Mojca Osojnik (1970–) in Uršula Berlot (1973–). Pleksi steklo je predstavljalo v 70. letih vrhunec tehnologije, danes, ob poplavi video in spletne umetnosti, pa deluje romantično s kančkom patine in s tem poetično. Obe avtorici sta slikarki, toda svetloba se v njunih delih manifestira na različne načine.
M. Osojnik svoja dela gradi s plastenjem različno prosojnih enot, imenovanih fluidi (nosilci informacij), ki pa jih prekrije oziroma od gledalčevega sveta loči z opno – prosojno barvno akrilno ploskvijo, ki zabriše teksturo in strukturo vkomponirane snovnosti za seboj. Sliko dojemamo dvodimenzionalno, deluje kot statičen ekran, fluid pa ponekod srka, drugod pa oddaja svetlobo.