Alen, Ožbolt
Ideologija in umetnost
Alen Ožbolt (1966–) je v okviru skupine VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG (v tandemu z Janezom Jordanom, 1967–) dekonstruiral poetike visokega modernizma, projekt Sejalec 1.000.000 v Galeriji Kapelica leta 2001 pa je bil zasnovan kot direkten prikaz ideološke prikritosti povezave umetnosti in denarja, v katerem je umetniško delo dobesedno postalo denar, saj je bila instalacija sestavljena iz milijona tolarskih kovancev. Gani Llalloshi (1965–) v slikah z namerno formalno povezavo naivnega slikarstva in poparta po eni strani dekonstruira modernistično prepričanje o posebnem statusu umetniškega dela, po drugi pa motivno angažiranost išče v razkoraku med lastno nacionalno identiteto (Kosovo) in globaliziranim prostorom, v katerem deluje kot umetnik (A Silver Dream about Andy, 2002, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka; Free Market, 2003, Mestna galerija, Piran). Ideologijo modernistične umetnosti v svojih delih z apropriiranjems prilaščanjem njenih podob tematizira Žiga Kariž (1973–, med 2007–2008 Janez Janša), in sicer v projektih teror=dekor (1999–2003, prvi del trilogije v Ggaleriji Alkatraz, Ljubljana), Privatna prihodnost (2003, Moderna galerija, Ljubljana) in Video klub /po Rodčenku/ (2004, Moderna galerija, Ljubljana).
Likovna kritika in umetnostna teorija
Vseskozi so pomembno vlogo igrali tudi umetniki, ki so čutili primanjkljaj kritiške in teoretične misli ali bili nezadovoljni zaradi okostenelih modelov obravnave, včasih kar spregleda. K razvoju pojmovne refleksije in izoblikovanju posameznih segmentov teoretičnih fenomenov, predvsem k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in raziskovanju perceptivnih procesov, so pomembno prispevali slikarji Zmago Jeraj (1937–), Emerik Bernard (1937–), Sergej Kapus (1950–) kot umetnostni zgodovinar, ki je hkrati slikar, Bojan Gorenec (1956–) in Mojca Oblak (1965–), med kiparji pa Marjetica Potrč (1953–) in Alen Ožbolt (1966–, VSSD). Polimedijski umetnik Marko Košnik (1961–) ob umetniški produkciji aktivno artikulira teoretično platformo novih medijev (Inštitut Egon March, ZVOK).
Urbanistična kritika kot umetniška praksa
Ne gre za pravo skupino, pač pa za tandem, ki sta ga sestavljala Alen Ožbolt (1966–) in Janez Jordan (1967–). Nista delovala kot kolektiv, kot npr. skupina IrwinIRWIN, pač pa kot združena osebnost (od tod podpis Jordan Ožbolt pod predgovorom k posebni izdaji revije Problemi – Razprave iz leta 1988, naslovljeni Podoba-kristal) – v času delovanja sta se želela predstavljati v prvi osebi ednine, kot avtor, predvsem pa ostati anonimna po svojih osebnih imenih. V 80. letih je bilo videti, kakor da bi bila modernistična umetnost, ki jo tvorijo samo točke in črte, prispela do neizbežne dvodimenzionalne površine in tam, popolnoma negibna, za vedno obležala. Na to stanje se je jasno odzvala skupina V.S.S.D. in si za svojo nalogo, skorajda dolžnost, zastavila iskanje tistega more (več). Tridimenzionalnost, prostorskost in morda še časovnost v V.S.S.D.-jevih delih niso smele manjkati. Od tod osrednje učinkovanje V.S.S.D., kajti le tako sestavljeno slikarstvo lahko zasiti naše čute, jih zapolni, pri tem pa se nikakor ne pusti vkleniti v površino. Tako se slikarstvo popredmeti in dobi novo razsežnost. V.S.S.D.-jevemu delu se popolnoma prilega izraz pattern painting, kot tridimenzionalen vzorec in dekoracija, kar nastane iz tega, pa je ambientalno slikarstvo.
Pri projektih oziroma razstavah V.S.S.D. je bila vedno prisotna zavest o fizičnem, družbenem, kulturnem, lingvističnem in še kakšnem pomenu prostora, vsekakor pa so bila dela projekcije stanj duše, prek katerih se avtor sprašuje o smislu, o biti. V.S.S.D. se je od svojega začetka delovanja na alternativni sceni v desetih letih prelevil v dominantno, če že ne središčno, in ob tem presenetljivo vplivno umetniško prezenco ter začel preobrazbo slovenskega slikarstva in mu dal podstat za novo tisočletje. Od leta 1995, ko je skupina razpadla, avtorja delujeta samostojno, njuna umetniška dediščina pa se nadaljuje v delu Alena Ožbolta. Aktivno obuja spomin na V.S.S.D., zadnji tak projekt je bil 20 let po tem v Galeriji ŠKUC, pripravlja različne projekte doma in v tujini, objavlja članke in teoretske tekste o umetnosti ter od leta 2006 poučuje kiparstvo na ALUO v Ljubljani.