Kyong Park

Urbanistična kritika kot umetniška praksa

Mesto, soseska, trg in ulica, mestni park, vrt in balkonsko korito – vse to so urbane formacije, ki jih v prepletu z njihovimi sooblikovalci preučuje urbanistična kritika. Tisti posamezniki, ki o teh prostorih razmišljajo ali jih vzamejo za substanco svojega umetniškega dela, v našem kulturnem okolju prestopajo ustaljene okvirje umetniških in načrtovalskih praks.

Marjetica Potrč (1953–) se je na prvem Trienalu slovenske umetnosti U3 v ljubljanski Moderni galeriji predstavila s ciklom fotografij Načrtovalci mest (1994), ki prikazuje fotoreprodukcije svetniških zavetnikov, ki v rokah nosijo vsak svoj model mesta. Svetnike, ki naj bi tako varovali mesta, lahko razumemo kot predhodnike današnjih urbanistov. Ko je sodelovala na Urbanarii, je predstavila svoj projekt Fasada z odmevom (1994), ki ga je za drugi del projekta preoblikovala v Zvočno fasado (1995). Staromodna zvočnika, nameščena na zunanjščini v prvem nadstropju hiše na glavni mestni ulici, sta predvajala zvoke korakov, pogovora, ptičjega petja. Projekt je sodil med Teritorije (1994–95), pri katerih je v galerijah postavljala kopije uličnih pročelij stavb in jih dopolnjevala z različnimi predmeti ter s tem opozarjala, kako si v prostoru umetniškega sami ustvarjamo fikcije o prostoru. V obdobju po letu 2000 je intenzivno angažirana pri postavljanju raznovrstnih alternativnih arhitekturnih struktur s komunikacijsko in energetsko infrastrukturo, ki imajo veliko skupnega s spontano in nekontrolirano gradnjo velemestnih predmestij, pri kateri M. Potrč občuduje graditeljsko iniciativo in izvirnost. V galerijah po svetu postavlja skeletne, nedokončane, hibridne hiše, bolj podobne kolibam ali vrtnim utam, ki so kot jedrne enote premišljeno zasnovane tako, da so energetsko in komunikacijsko samozadostne, včasih poskrbi še za suho stranišče … Veliko se vključuje tudi v študijske programe, usmerjene sorodno njenim interesom. Eden njenih zadnjih projektov je bilo sodelovanje pri Lost Highway Expedition (Ekspedicija na izgubljeni avtocesti (Bratstva in enotnosti), 2006–2007), ki se je začel v Ljubljani, ukvarjal pa se je s teritoriji balkanskih držav. To so bila skupaj s Kyongom Parkom, urbanim ekologom in alternativnim načrtovalcem, načrtovana razmišljanja o prostoru, pri katerih so se združili umetniki iz različnih držav, projekt pa je bil pomemben zato, ker je prikazal, kako lahko iniciative, ki iz različnih neformaliziranih prostorov prehajajo na področje urbanega prostorskega načrtovanja, predstavljajo nov vir inovativnih praks.