Michel Parmentier

Primarno slikarstvo

Primarno slikarstvo je močno povezano z izkušnjo MINIMALIZMA in KONCEPTUALIZMA. Uveljavilo se je v 70. letih, času burnih razprav o koncu umetnosti, zlasti slikarstva, zato ga gre razumeti kot poskus ponovne revitalizacije medija, ko so nekateri že izgubili vero v njegovo moč, drugi pa so se naveličali informacijske zasičenosti konceptualizma. Primarnega slikarstva ne smemo razumeti le kot še en odvod analitične abstrakcije, temveč ga moramo obravnavati kot odmev konceptualizma, ki slikarstvo vidi kot možno polje za preizkus precejšnjega dela konceptualističnih pristopov. Če je konceptualna umetnost razmišljala o naravi same umetnosti, potem primarno slikarstvo s sistematično analizo lastnih sestavnih delov preizprašuje naravo slikarstva kot takega. Odkriva se nam kot neke vrste operativna kritika pojma slikarstva in je vzporedno toku poststrukturalistične kritike, ki je s pomočjo logike, lingvistike, psihoanalize in historičnega materializma analizirala značilnosti, sredstva in vzročnosti lastne prakse. Primarno slikarstvo ne nudi samo skoncentrirane usmerjenosti na notranje probleme umetniškega jezika, ni pasivno v odnosu do družbene moči, ampak se zoperstavlja pritiskom dobe, v kateri sta eksistenca in delovanje sfere umetnosti in kulture postavljeni pod vprašaj. Tipični predstavniki primarnega slikarstva v ZDA so Robert Ryman, Agnes Martin in Brice Marden, v Evropi pa slikarji skupin Support-Surface (Louis Cane, Marc Devade idr.) in BMPT (Daniel Buren, Olivier Mosset, Michel Parmentier in Niele Toroni).