Slavko Pengov
Skupina 53
M.arko Šuštaršič (1927–1976) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951 in zatem obiskoval specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Spada med tiste slovenske umetnike, ki so se izpopolnjevali v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja (1962). Vseskozi se giblje po različnih legah magičnega realizma, z včasih bolj, drugič manj izrazito fantastičnimi primesmi (FANTASTIČNA UMETNOST). Njegovo izhodišče so arhitekturni ambienti v duhu metafizičnega slikarstva, ki jih spočetka osebnostno označuje temačna atmosfera. Liki, ki jih vstavlja kot tujke v ta prizorišča, ohranjajo dobršno mero negibnosti in pogosto učinkujejo kot lutke. Zgodnjo temačnost v 60. letih zamenja geometrizirana barvitost, ki jo zatem zanihajo zgledi NOVE FIGURALIKE. M. Šuštaršič se je pozneje pridružil GRUPI 69. Zadnja 3 leta svojega življenja je poučeval slikarstvo na ljubljanski ALU, pred tem pa je bil 7 let profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani.
Socialistični realizem
Ob mlajši generaciji umetnikov, ki je svojo umetniško pot šele začenjala in je bila za ideje socialističnega realizma najbolj dovzetna, so najpomembnejše osebnosti tega obdobja že uveljavljeni predvojni umetniki, od predstavnikov ekspresionizma prek »četrte generacije« do umetnikov, ki nastopijo v 30. letih v okviru barvnega ali socialno angažiranega realizma. Najpomembnejša osebnost povsem dogmatično razumljenega socialističnega realizma je bil Slavko Pengov (1908–1966), ki si s svojimi freskami, polnimi patosa in kolektivistične etike (Vila Bled, 1947–48; palača CK ZKJ v Beogradu, 1948; avla Naravoslovnotehniške fakultete, Ljubljana, 1950–51), zasluži naziv »inženir človeških duš« (pred vojno pa je poslikal župno cerkev sv. Martina na Bledu). Najbolj cenjenega in zaželenega monumentalnega slikarstva so se v različnih javnih prostorih lotili tudi Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Zoran Didek (1910–1975), a so njihove poslikave danes izgubljene. Z velikima historičnima kompozicijama Odpor (1946) in Prvi kongres KPS (1952) je kljub uporabi modernističnih formalnih shematizmov pričakovanjem ustrezal Gojmir A. Kos (1896–1970), medtem ko s serijo slik s podobami velikih gradbišč, delovnih brigad, kamor je oblast pošiljala umetnike spoznavati »kovačnice novih ljudi« in iskati »nove inspiracije v delovnem elanu množic«, kljub ideološko »pravim« motivom Tone Kralj (1900–1975) ni bil povsem ustrezen. Njegovim in številnim podobnim delom, ki so dejansko nastajala v akciji (med brigadirje so morali malodane vsi), so očitali, da ne kažejo delovnega elana, zanosa mladih graditeljev, in da je s ptičjo perspektivo vnesel kritičnost glede takšnih projektov zaradi velikih žrtev delavcev. Motivika NOB je bogato zastopana v opusu Franceta Miheliča (1907–1998), toda njegovi partizani (Partizanska kolona, 1948) ne odražajo brezpogojne vere v zmago, saj so naslikani brez patetike zmagujočih; na slikah prevlada bolj intimistično, meditativno občutje (Partizansko taborišče, 1949).