Décio Pignatari

Vizualna poezija

V slikarstvu so v skladu z idejami o konkretnem (v latinščini pomeni concretus zrasel, zgoščen, snoven), ki se je uveljavilo z manifestom Thea van Doesburga leta 1930 (njemu je sledil Max Bill), črte, barve in oblike pomembne samo takšne, kakršne so same po sebi, brez morebitnih dodatnih pomenov. Prav tako naj bi bil jezik, ki je dotlej veljal za sredstvo komunikacije, v vizualni poeziji po novem predvsem substanca, ki jo je mogoče avtonomno oblikovati. Vizualna poezija je sledila enačbi »vsebina je oblika / oblika je vsebina« in misli, da zapis ideje »ni linearno zaporedje znakov, marveč mreža, kjer besede tvorijo pomenske vozle in razkrivajo nove odnose, ki jih zaporedje ne more razkriti«. Tako so razmišljali člani leta 1952 ustanovljene brazilske skupine za eksperimentalno poezijo Noigandres, Décio Pignatari ter Augusto in Haraldo de Campos. Sočasno sta v Evropi delovala švedski pesnik in slikar Öyvind Fahlström, avtor prvega manifesta konkretne poezije, ter švicarski pesnik in esejist Eugen Gomringer, bolj tipografsko usmerjen, ki velja za očeta vizualne poezije in konkretizma nasploh. Nova težnja je zelo hitro prerasla v globalno gibanje; njegov val je predvsem prek vzhodne Evrope, Madžarske in Italije zajel tudi Slovenijo.