Filippo de Pisis

Lirična abstrakcija

V slovenski umetnosti o pravi lirični abstrakciji ne moremo govoriti. Od Jakopičevih zgodnjih do neprepoznavnosti zabrisanih oblik iz narave, shematiziranih človeških postav Franceta Kralja do Černigojevih poskusov in Kosovih študij krajin in tihožitij so se vsi ustvarjalci nagibali predvsem proti abstrakciji, temelječi na asociativnih krajinskih ali predmetnih izhodiščih. Po transponiranju naravnega motiva sta mladim slikarjem francoske tradicije sorodna predvsem Zoran Mušič (1909–2005) in Stane Kregar (1905–1973). Prvi je živel v zahodni Evropi, med Benetkami in Parizom, in je svoj predvojni po De Pisisu zgledujoči se lirični postimpresionizem prek slikarstva znakov razvijal v smeri lirične abstrakcije, ki pa nikoli ni zanikala svojega vira navdiha, konkretnih občutij dalmatinske, kraške, istrske ali italijanske pokrajine različnih tipov. V letih med 1956 in 1970 je oblikam konkretnih motivov vedno bolj odvzemal prepoznavne elemente; njegova platna in grafike so začeli prekrivati čisti, navadno prosojni barvni nanosi. Koloristične koprene ustvarjajo vtis liričnosti z ritmično razporeditvijo strukturnih elementov, ki v intenzivnem trepetanju prekrivajo platno in se na videz širijo prek njega v neskončnost. Izhodiščni motiv je povsem dematerializiran, slikovno polje ustvarja vtis popolnoma duhovne izkušnje.