Štefan Planinc

Be-54

Ista zasedba je z gostom, kiparjem Jožetom Pohlenom (1926–), razstavljala leta 1961 v Umetnostni galeriji Maribor. Razstavno najbolj aktivno je bilo leto 1966, ko se je skupina predstavila v Piranu, Škofji Loki, na Jesenicah in v Ljubljani. Odmevi na vse te razstave so bili nadvse pozitivni. Žal je razstava istega leta v Mestni galeriji Ljubljana pomenila tudi začetek konca skupnega razstavljanja skupine Be-54. To je težko razumljivo, če vemo, da so se skupini ob koncu pridružili še slikarji Andrej Jemec (1934–), Bogdan Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–), Štefan Planinc (1925–) in kiparji Tone Lapajne (1933–), Janez Boljka (1931–) in France Rotar (1933–2001). Vzroke prenehanja skupnega razstavljanja in razpada skupine moramo iskati v več smereh, med katerimi sta glavni predvsem dve. Po letu 1966 so se veliko bolj kot prej pokazale razlike v ambicioznosti, kakovosti, iznajdljivosti, uspešnosti in posledično tudi priznanosti članov skupine. Nekateri od njih so se preusmerili pod okrilje drugih skupin. S. Tihec, F. Rotar in A. Jemec so tako postali člani Grupe 69, Lapajne pa nekoliko pozneje član skupine neokonstruktivistov.

Zoran Kržišnik, avtor besedila kataloga zadnje razstave v Mestni galeriji Ljubljana leta 1966, še z nobenim stavkom ne daje slutiti, da bo to zadnja razstava skupine, prej nasprotno. Kržišnik je bil eden glavnih strokovnih zagovornikov in promotorjev takrat mladih in neuveljavljenih umetnikov. Njegovo umetnostnokritiško ter galeristično pokroviteljstvo je dajalo skupini v spreminjajočem se umetniškem prostoru potrebno strokovno utemeljitev, posameznim članom pa potrditev in samozavest, potrebni za njihov nadaljnji razvoj. Ker so mnogi člani skupine Be-54 prestopili v druge skupine ali pa so svojo likovno pot nadaljevali samostojno, zadnja razstava pomeni zgolj konec skupine Be-54, posamezniki pa so se še bolj uveljavili, nekateri postali celo osrednja imena povojne slovenske umetnosti, ki še danes, petdeset let pozneje, zavzeto ustvarjajo. Na zadnji razstavi v Mestni galeriji je bilo za umetniki že več kot deset let poakademijskega ustvarjanja in prav vsi so se v tem obdobju izoblikovali v zrele likovne osebnosti. Na tej razstavi so sodelovali: kipar P. Černe, slikar in grafik A. Jemec, slikar R. Kotnik, kipar in pozneje slikar T. Lapajne, slikar in grafik B. Kiar Meško, slikar Š. Planinc, kipar F. Rotar in slikar V. Snoj. Na zadnji razstavi nista več sodelovala ustanovni član Be-54 in kipar S. Tihec, ki se je med vsemi umetniki najhitreje osamosvojil, in pa kipar J. Boljka.

Fantastična umetnost

Štefana Planinca (1925–) kritika označuje kot najznačilnejšega, predvsem pa kot najdoslednejšega predstavnika nadrealističnega slikarstva pri nas, in res je pri njem potrebno treba poudariti stilistično vztrajanje pri prikazovanju sanjskega in prividnega sveta od zgodnjih 60. let pa do danes. Morda bi ga lahko kot edinega postavili za nadaljevalca predvojne postnadrealistične usmeritve Staneta Kregarja (1905–1973, cikel slik iz obdobja 1935–39). Prizore sestavlja iz organskih aluzivnih oblik in tako ustvarja nov svet, v katerem vlada arhaična logika odnosov. Od prasvetov, sestavljenih iz primarnih oblik bivanja, naredi korak v prostore, kjer se začnejo kot naplavine konkretnega družbenega in političnega trenutka pojavljati razpoznavni predmeti.

Grupa 69

Grupa 69 je v času svojega delovanja razširila svoje vrste še z novimi člani, včasih pa na razstavo povabila gostujoče umetnike. Že na prvi razstavi v Vili Bled so se skupini pridružili najuglednejši jugoslovanski umetniki: Jagoda Buić, Radomir Damnjanović - Damnjan, Miroslav Šutej in Vladimir Veličković. Skupini so se leta 1973 pridružili novi člani: Zdenko Kalin (1911–1991), France Mihelič (1907–1998) in Štefan Planinc (1925–). Gosta na razstavi leta 1974 v Moderni galeriji sta bila Zoran Mušič in Lojze Spacal. Leta 1976 pa jugoslovanski umetniki niso bili predstavljeni zgolj kot gostje Grupe, pač pa kot njeni člani. Ob razstavi, ki je bila najprej postavljena v Moderni galeriji v Ljubljani in je gostovala po Sloveniji in v Sarajevu, potem pa bila na ogled še v Fondazione Bevilaqua La Masa v Benetkah, so se kot novi člani skupine predstavili Jagoda Buić (1925–), Stojan Čelić (1925–), Dušan Džamonja (1928–), Miodrag B. Protić (1922–), Vjenceslav Richter (1917–2002), Miroslav Šutej (1936–2005) in Mehmed Zaimović (1938–).

Ilustracija

V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).