Matjaž Počivavšek
Kiparstvo osemdesetih let
V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.
V začetku 80. let se je prvič širše uveljavil trend, da so tudi kiparji po zaključku ljubljanskega študija odpotovali na izpopolnjevanje v tujino (L. Vodopivec na New York Studio School v New Yorku, 1979–80, kjer je študiral najprej tudi M. Počivavšek, 1980–81, ki je potem študij nadaljeval v Parizu, na École supérieure des Beaux Arts, 1983–86; M. Begić na londonski St. Martin's School of Art, 1982–84).
Predstavnika »skulpture kot ideelne forme«, kot to označi A. Medved, ali »kiparstva notranje rasti«, »mentalnega, intelektualističnega kiparstva«, sta L. Vodopivec in M. Počivavšek.
Kiparsko ustvarjanje M.atjaža Počivavška (1955–) izhaja iz temeljnega razmisleka o ustroju, obsegu in pomenu modernističnega likovnega jezika. Njegovi kipi so izjemno pretehtane stvaritve. Odlikujeta jih stroga formalna analiza in naravnost osupljiva tehnična virtuoznost, ki odločno poudarja kiparsko čutno izraznost. Počivavška ne zanima figura, ni mu do gigantskih skulptur in hladnosti ter brezosebnosti minimalizma, ne zanimajo ga mimetično obnavljanje ne ponavljanje tradicije niti odtujena projektiranja. Poudarja ročno spretnost in umirjeno velikost, nekakšno zasebniško operativnost. Okrog kipov, ki so nastajali v 70. letih, nastane nekakšna avra samote, odmaknjenosti in nedostopnosti. Hkrati skuša kipar v njih zaustaviti neki spomin, čutenje, nekaj, kar je izven dosega intelekta in nezmotljivo prisotno v kakem predmetu ali dražljaju, ki ga predmet povzroči v nas. Skulptura je meditativna forma, biva s svojo duhovno predpostavko. Pomembni sta svetloba in tema in pa prehod zglajene površine ali pa občutljive, profilirane, pozorno izdelane povrhnjice (gre predvsem za les, marmor ali kovano železo) v višino, navidezno podaljšavo. Ulivanje, cizeliranje, patiniranje, poliranje ponujajo evidenco o popolni tehnološki spretnosti roke, ki ne ustvarja, temveč odtiskuje na tisoč in en način. Ti Počivavškovi kipi so torej usmerjeni v zelo tanko plast človekovega občutenja prostora, v subtilne zaznave oblik in dotikov. K celotnemu vtisu skulpture ne prispeva samo oblika, temveč tudi barva ter na videz naključni prehodi v materialu, stiki posameznih slojev, teža in hlad površine. Kasneje, od 90. let dalje, pa se Počivavšek osredotoča predvsem na dinamično razmerje med velikostjo, volumnom skulpture, in drobnimi detajli, kar vnese napetost v velike koncentracije snovi.
Generacija, ki se je oblikovala v 70. letih, je vzporedno z NOVO PODOBO vzpostavila fenomen kiparstva 80. let in se na slovenskem umetnostnem prizorišču izrazito uveljavila tudi s tem, da je postavila kiparska izhodišča na nove teoretske temelje. Njen vpliv na slovensko kiparsko produkcijo odražajo tudi vloge, ki so njenim članom pripadle kasneje. D. Sambolec je profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetnostni akademiji v švedskem Trondheimu, L. Vodopivec (od 1984) in M. Počivavšek (od 1996) poučujeta kiparstvo na ALUO, M. Begić je vodilni slovenski portretist, z J. Brdarjem pa sta v samostojni Sloveniji ustvarila največ spomeniških in drugih javnih plastik.
Minimalizem
V 70. letih se je položaj začel spreminjati, na Hrvaškem in v Sloveniji se je pojavila nova generacija umetnikov. Slikarji Tugo Šušnik (1948–), Savo Valentinčič (1950–) in Andrej Trobentar (1951–) so vnovič postavili v ospredje vprašanje minimalizma, tokrat v kontekstu postslikovite abstrakcije in z izrazitim naslanjanjem na ameriško umetnost in teorijo. V nasprotju z neokonstruktivisti so vpeljali medij kot vsebino umetnosti. Kiparji Lujo Vodopivec (1951–), Duba Sambolec (1949–) in Matjaž Počivavšek (1955–) so nihali med minimalističnim pojmovanjem kipa kot objekta in obujanjem avtobiografskega, ekspresivnega in senzibilnega. Leta 1986 je Bogdan Borčić (1926–) z razstavo v ljubljanski Moderni galeriji ustvaril eno najpomembnejših serij minimalističnih del v slovenski umetnosti.
Nova podoba
Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).
Novo slovensko kiparstvo
Umetnost v javnem prostoru
S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.