Tomo Podgornik
Abstraktni kolorizem
Gestualno slikarstvo
Tudi v kontekstu PRIMARNEGA SLIKARSTVA v drugi polovici 70. let bi lahko poudarili naglašene prvine gestualnosti; predvsem pri slikah Toma Podgornika (1949–) iz leta 1976 je gesta podkrepljena s pastoznostjo nanosa, vendar ostaja ujeta v formalno nadzorovano kompozicijsko shemo. Podobno lahko ugotavljamo tudi za slikarstvo Tuga Šušnika (1948–) iz tega časa; tako on kot Andraž Šalamun (1947–) pa se preizkušata tudi v akcijskem slikarstvu. Slednji s svojo gestualno-figuralno fazo postane pomemben predstavnik slikarstva NOVE PODOBE. Končno se je široko uveljavila sproščena, spontana gestualnost, ki jo je vse dotlej zadrževalo normativno uresničevanje osebne likovne vizije.
Oblikovano platno
Omeniti je potrebno treba še izrazito prisotno težnjo, ko slikarji klasični slikovni pravokotni format transformirajo v alternativne geometrijske like, kar velja za Bojana Gorenca (1956–) v 80. letih in Boruta Popenka (1969–) v 90. letih, občasno pa za Toma Podgornika (1949–), Gustava Gnamuša (1941–) in Zdenko Žido (1959–).
OHO
Člani skupine OHO so se dokončno razšli v poznih 70. letih in vsak zase nadaljevali samostojne ustvarjalne poti. A. Šalamun je skupaj z Tomom Podgornikom (1949–) in Tugom Šušnikom (1948–) v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1976 sodeloval na razstavi, ki je z uveljavitvijo koncepta avtonomnega likovnega polja prelomno zaznamovala zgodovino slovenskega slikarstva (PRIMARNO SLIKARSTVO), danes pa živi in dela v Kopru kot samostojni likovni ustvarjalec in se ukvarja s slikarstvom. T. Šalamun živi in dela v Ljubljani kot svobodni književnik, velja pa za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov (svoj prvenec Poker je izdal leta 1966). D. Nez živi in dela v ZDA kot samostojni likovni ustvarjalec. M. Matanović živi in dela v ZDA, kjer od leta 1986 vodi neprofitno družbeno organizacijo, ki se ukvarja z oblikovanjem in gradnjo parkov ter drugih javnih družbenih površin. M. Pogačnik še danes živi v Šempasu v Vipavski dolini in se ukvarja s poglobljeno ekologijo – razvil je lastno metodo zdravljenja Zemlje, ki jo imenuje litopunktura (UMETNOST IN EKOLOGIJA).
Primarno slikarstvo
V jugoslovanski prostor je izraz vpeljal likovni kritik in teoretik Ješa Denegri, in sicer za nekatere ustvarjalce oziroma njihova dela, ki so nastala v letih med 1974 in 1980 ter bila najbliže mednarodni teoretski opredelitvi. O fundamentalnem slikarstvu, slikarstvu kot slikarstvu in slikarstvu sredstev je sočasno v kontekstu nekaterih slovenskih avtorjev govoril tudi Tomaž Brejc. Po interpretacijah obeh teoretikov lahko o problematiki primarnega oziroma fundamentalnega slikarstvu pri nas govorimo v drugi polovici 70. let, v delih Tuga Šušnika, Toma Podgornika, Sava Valentinčiča, Andraža Šalamuna, Žarka Vrezca, pogojno pa tudi Andreja Jemca in Gustava Gnamuša. Vse omenjene slikarje uvrščamo tudi v kontekst ABSTRAKTNEGA KOLORIZMA, zanje pa je značilen odmik od evropske tradicije in navezava na ameriško abstraktno slikarstvo in njegovo uporabo velikih formatov, členjenje slikovnega polja, raziskavo posameznih sredstev in postopkov.
Pri Tomu Podgorniku (1949–) je izraznost geste komaj pritajevana, vendar je slika zaradi nazornosti postopka svojega nastanka ter elementarne sugestivnosti dosleden približek uresničitvam težnje primarnega slikarstva..