Tadej Pogačar
Ideologija in umetnost
V 90. letih prakso razkrivanja ideološkosti institucije umetnosti nadaljujejo projekti umetnikov, ki ustanavljajo lastne muzeje ali in druge raziskovalne ustanove in ter nastopajo v vlogi kustosov. Tadej Pogačar (1960–) je leta 1990 ustanovil Muzej sodobne umetnosti, ki ga je naslednje leto začel predstavljati na razstavah, in ga pozneje preimenoval v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary ArtMuseum of Contemporary Art. Alenka Pirman (1964–) je s projektom Skate muzeja začela leta 1990 in v letih 1991–93 pripravila njegovo turnejo po slovenskih galerijah, od leta 1996 pa deluje njen Inštitut za domače raziskave. Paleoantropološki muzej M. Kovačiča je nastal leta 1995. Kabinet: premični razstavni laboratorij A. Pirman, Damijana Kracine (1970–) in Janija Pirnata (1974–) so avtorji zasnovali v letu 2004.
Informel
V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).
Konceptualizem
smeri z drugim, ki ga je pripravil selektor Peter Weibel. Sicer pa ga v 90. letih in po letu 2000 najlaže povežemo z imenom Tadeja Pogačarja (1960–) in njegovim delovanjem v P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1990–)ter nekaterimi mlajšimi umetniki, predvsem Žigo Karižem (1973), Davidejem Grassijem (1970–, od leta 2007 Janez Janša-) (in njunim skupnim ter Emila Hrvatina preimenovanjem v Janeza Janšo leta 2007), predvsem s tistimi, ki se v zadnjem času ukvarjajo s KRITIKO INSTITUCIJ ter IDEOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Precej izrazito pa je na njem utemeljeno delo generacije, ki se je uveljavila v zadnjem desetletju (predvsem pri tistih, ki so zaključili kiparski študij na ljubljanski ALUO). To, o čemer bi lahko govorili kot o posebnosti slovenskega konceptualizma, tj. njegove etične in ekološke usmeritve, pa želi v svojem delu nadaljevati skupina SESTAVA (1993–).
Umetnost v javnem prostoru
Omenimo še nekatere pomembnejše projekte, ki jih uvrščamo v drugo skupino: Marko Peljhan (1969–) je s projektom v javnem prostoru Makrolab leta 1997 sodeloval na kasselski Documenti X. Makrolab, samozadostna bivalna in delovna enota, je bil postavljen zunaj mesta na nekem griču, v razstavnem prostoru, Documentahalle, je stala konzola z informacijami o Makrolabu in s sredstvi za komunikacijo z njim. Makrolab je definiral občinstvo in tudi javnost kot javnost uporabnikov globalnih komunikacijskih mrež, prostor javnosti pa kot informacijski in komunikacijski prostor teh mrež, pojasnjuje I. Zabel. Marija Mojca Pungerčar (1964–) je v okviru projekta Manekeni (1997) oblačila ljubljanske javne spomenike, Jože Barši (1955–) je na Metelkovi postavil Javno stranišče (1999), Tadej Pogačar (1960–) je organiziral Pohod rdečih dežnikov in opozarjal na problematiko prostitutk (CODE:RED, Benetke, 8. junij 2001), Dejan Habicht (1960–) in Tanja Lažetić (1967–) sta realizirala fotografski projekt v javnem prostoru InsideOut (2002) in razgalila zasebne prostore na velikih oglaševalskih površinah pred ozadji razpadajoče industrijske arhitekture, Luka Frelih (1974–) je zasnoval kolo, ki je opremljeno tako, da raziskuje in beleži različne podatke o javnih urbanih prostorih (Frida V, 2004–). Leta 2006 se je zgodila začasna zasedba Tovarne Rog, kjer se je s prizadevanjem za samoiniciativno usposabljanje prostora za neodvisno produkcijo nepridobitnih kulturnih vsebin v slovenskem prostoru vzpostavil model odprtega prostora, ki deluje kot začasni produkcijski center.
Urbanistična kritika kot umetniška praksa
Tudi Tadej Pogačar (1960–) s svojim P.A.R.A.S.I.T.E. Museum muzej sodobne umetnosti of Contemporary Art izpostavlja vprašanja odnosa med robom in središčem, vendar v smislu družbenih, in ne prostorskih razmerij. Posveča se družbenemu obrobju, brezdomcem, ki jih je s Kralji ulice (1995) povzdignil v pomembno umetniško temo. Enako kritičen odnos kaže tudi do centrov moči, med katere se uvršča tudi institucija muzeja (kulturni parazitizem, gl. IDEOLOGIJA IN UMETNOST). Umestitev roba v center dogajanja in obratno, čeprav le v kontekstu virtualne institucije, skuša ozavestiti družbo o enakopravnosti tistih urbanih subjektov, ki jih neprestano zavrača (CODE:RED, 2001–2005, na več svetovnih prizoriščih, problematika prostitutk). T. Pogačar je tudi vodja Centra in Galerije P74, kjer spodbuja projekte, ki izhajajo iz urbane problematike. Skupaj s Trajektom – Zavodom za prostorsko kulturo, ki deluje predvsem na internetu, sproža pobude za umetniško in kritiško produkcijo ter razširjanje in povezovanje komunikacijskih kanalov na področju urbanih aktivnosti.
Vrt in umetnost
Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).