Marjan Pogačnik

Fantastična umetnost

Protipol kostumiranemu figuralnemu svetu s patino preteklosti pa po drugi strani predstavlja dekorativistična tendenca težnja raziskovanja ornamentiranja, v kateri lahko prav tako odkrivamo eklektične prvine, vendar tokrat ne v smislu sledenja visoki, pač pa poljudni, ljudski umetnosti. Folkloristična fantastičnost, ki je utemeljena tudi v ljudski domišljiji, pogosto ustvarja nepredvidljive in nerazumljive oblikovne celote. V kontinuiteto razvoja ljudske umetnosti v 20. stoletju lahko postavimo slikarje samouke ali NAIVNE UMETNIKE. Jožea Horvat - Jaki (1930–) se je v slovenski umetnosti uveljavil kot samosvoj umetnik, ki impulzivno ustvarja neskončne količine razraščajočih se vegetabilnih ornamentov z včasih poudarjenimi dekorativnimi prvinami, v čemer lahko odkrivamo povezave z ljudsko umetnostjo, predvsem vezeninami. Ukvarjal se je z grafiko, najpogosteje z jedkanico, gravuro in litografijo, lavirano risbo s tušem, sliko, v katero je včasih posegel tako, da je v voščeni barvi puščal izpraskane sledi, pogosto pa je dekorativne učinke dosegal s kombinacijo različnih slikarskih tehnik. Iz istega vira ljudskih vezenin, vendar strogo racionalno in v mojstrsko premišljeni likovni sintaksi, pa si je svoja grafična dela v tehniki globokega tiska z reliefno barvno jedkanico zamišljal Marjan Pogačnik (1920–2005).

Ljubljanska grafična šola

Če se je z delovanjem prve generacije grafikov Ljubljanska grafična šola formirala, potem so 60. leta najpomembnejša za njeno afirmacijo. Imena vodilnih predstavnikov, med katerimi so se nekateri tudi mednarodno močno uveljavili, so: Marij Pregelj (1913–1967), Marjan Pogačnik (1920–2005), Ive Šubic (1922–1989), Jože Ciuha (1924–), Vladimir Makuc (1925–), Karel Zelenko (1925–), Bogdan Borčić (1926–), Tinca Stegovec (1927–) in Marijan Tršar (1927–) ter nekoliko mlajši Jožea Horvat - Jaki (1930–), Janez Boljka (1931–), Adriana Maraž (1931–), Janez Bernik (1933–), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–) in Dževad Hozo (1938–).

Barvna jedkanica s svojimi podzvrstmi je bila tako od 60. let, ki predstavljajo vrhunec priljubljenosti grafike v svetu in pri nas, do začetka 70. let, ko jo je pri mladih začel izpodrivati sitotisk, skupni imenovalec Ljubljanske grafične šole. Njene poglavitne značilnosti so poudarjena struktura grafičnega lista, vključevanje grafizmov in težnja po tehnični popolnosti (tako v obdelovanju plošče kot njenem odtisu), harmonično ubrana barvna skala, v slogovnem pogledu pa razpon od realizma prek lirične abstrakcije do elementov poparta v drugi polovici 60. let. Zelo pomembna je bila tudi Pogačnikova iznajdba, reliefna jedkanica, ki se je pojavila malo pred letom 1960 in avtorju prinesla mednarodni uspeh ter mesto profesorja grafike na ALU od leta 1962 dalje.

Regionalizem

Za regionalista-modernista, torej slikarja, ki raziskujeta specifično tradicijo, vendar zanjo odkrijeta svoj lasten samosvoj izraz v okviru različnih modernističnih formulacij, bi lahko označili Marjana Pogačnika (1920–2005) in Vladimirja Makuca (1925–), vrhunska grafična ustvarjalca mednarodnega ugleda.