Marko Pogačnik
Bodyart
V Sloveniji je na področju bodyarta prva začela delovati konceptualistična skupina OHO (1966–1971), bil pa je aktualen v vseh obdobjih njenega delovanja. Prvi bodyart projekt, pa tudi prvi hepening, je bila umetniška akcija Marka Pogačnika (1944–) leta 1966. Ker so njegova dela umaknili s skupinske razstave v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, je na mestu, kjer bi morala biti njegova dela, v odpiralnem času galerije razstavil samega sebe in si, oblečen v partizansko uniformo, okoli vratu obesil napis: »Marko Pogačnik, ker ne pustijo razstavljati mojih del, razstavljam samega sebe.« Pomembno je, da Pogačnik te svoje akcije ni razumel zgolj kot protest, temveč eksplicitno tudi kot možnost rabe lastnega telesa kot umetniškega orodja.
V gozdovih ob Savi in Kokrici nad Kranjem, v gozdu Bratranca pri Radovljici, na otočku Srakane pri Lošinju in v Kopru so se širile ohojevske dejavnosti v poletju 1969. Pri fotoprojektu Skulptura 117 ° C Umetnik daje nogo v ogenj, Umetnik daje nogo v sneg je Marko Pogačnik dokumentiral bolečino, ki jo je zaznaval s svojim telesom. Tudi projekta Andraža Šalamuna (1947–) Kama Sutra in Gozd sta bila izvedena istega leta. Prvega so dokumentirale fotografije kompozicij teles pri izvajanju spolnih poz v naravi, pri drugem pa je s svojim telesom med napihnjenimi elementi ustvaril erotično napetost, ki se je kazala kot bistvena lastnost telesnosti same.
Ekologija in umetnost
V Sloveniji je ledino na obravnavanem področju nedvomno oral Marko Pogačnik (1944–). V začetku 70. let, ko se pri nas še ni govorilo o ekoloških problemih, je s skupino prijateljev ustanovil komuno v Šempasu (Družina v Šempasu, 1971–1978), v okviru katere so poskušali živeti na alternativen način – biološko so kmetovali in zavestno komunicirali z naravo.
Danes M. Pogačnik svoje kiparstvo imenuje »krajinska poetika«. S tem poimenovanjem želi preseči oznako »land art«, s katero kritiki označujejo umetniške intervencije v naravi, ki jih je skupaj s svojimi kolegi iz skupine OHO izvajal v gozdovih, ob rekah in na morskih obalah v obdobju med 1969 in 1971. Svojo krajinsko poetiko pojmuje kot alternativo umetniškemu izrabljanju narave, kar po njegovem land art je. Zanj so zemlja, narava in prostor avtonomna bitja z lastnimi bioenergetskimi tkivi, inteligenco, bitjo.
Lit.: A. Kirn, Narava-družba-ekološka zavest, Lj 2004; M. Pogačnik, Zdravljenje zemlje in sebe, Lj 1998; A. ZDRAVIČ, Zvočna vizija sveta: zvočno-filmska dela 1974–1995, Lj 1996.
Kiparstvo osemdesetih let
Kiparstvo se v 80. letih pojavlja tudi pri slikarjih, npr. pri Janezu Berniku (1933–), pri katerem ga A. Medved opredeli za »kiparstvo kot individualno mitologijo«, kot »slikano skulpturo« ga najdemo pri Živku Marušiču (1945–), o »slikah-skulpturah« lahko govorimo pri Jožetu Slaku - ĐDjoki (1951–). Ob tem nastaja tudi kiparstvo kot medij onstran medija (Marko Pogačnik, 1944–), A. Medved ga označi za »kiparstvo kot celostno umetnino«.
Konceptualizem
V kontekstu neoavantgarde 60. let je bil pri nas osrednje gibanje konceptualizem, skupina OHO pa njegov najpomembnejši pojav. OHO ni bil le umetniška skupina, saj je deloval tudi kot združevalno gibanje, ki je povezovalo umetnike z različnih področij, teoretike, literate in publiciste, ki so si prizadevali za prenovo umetnosti in družbe. Člani skupine OHO (1966–1971), Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se jim pridružili tudi drugi umetniki, so leta 1966 najprej utemeljili spremenjen odnos do predmetnega sveta v teoriji reizma, ki svet pojmuje kot sestavljenega iz samostojnih predmetnih bivajočih entitet. Da bi omejili osebno avtorsko izraznost, so začeli odtiskovati stvari v glino ali jih odlivati v mavec in namesto o umetnini govoriti o »artiklu«. V tem obdobju je bil pomemben vidik njihovega delovanja založništvo; izdajali so svojo knjižno serijo, pisali pesmi in eseje ter delovali v publicistiki kot pisci in uredniki Tribune in Problemov. Konceptualizem je podobno usodno kot na umetnost učinkoval tudi na slovensko umetnostno zgodovino in preobrnil njene kategorije vrednotenja. Najradikalnejša sta bila pri tem Tomaž Brejc in Braco Rotar, ki sta pretežno poetičnim preokupacijam skupine dodajala lingvistične ali semiotične prvine, značilne za konceptualizem drugod po svetu. Ohojevci so prek siromašne umetnosti, LANDARTA in BODYARTA, značilnih za drugo fazo njihovega delovanja, v letih 1969 in 1970 prestopili v zaključno fazo delovanja skupine, v »transcendentalni konceptualizem«, ko so začeli umetnost doživljati predvsem kot nekaj, kar ima moč vzpostavljanja ravnotežja med raznolikimi osebnostnimi strukturami posameznih članov skupine.
Potem ko je skupina OHO zaradi odločitve, da bodo zapustili umetniško sceno in prestopili v življenje, konec leta 1970 prenehala delovati, je Marko Pogačnik 11. aprila 1971 s prijatelji na kmetiji v Šempasu ustanovil Družino v Šempasu (1971–1979), ki si je za cilj postavila poiskati izgubljeni stik z naravnim bivanjem ter odkrivanje energetskih silnic v naravi.
Nekateri vidiki konceptualizma so se uveljavili tudi v delovanju drugih ustvarjalcev – s tovrstnim dogajanjem je gosto zapolnjeno predvsem leto 1969. Kostja Gatnik (1945–) in Lojze Logar (1944–) sta ob svoji pretežno slikarski usmeritvi tega leta v Ggaleriji Loškega muzeja na Škofjeloškem gradu pripravila razstavo Izdelki in prostor galerije zapolnila s svojimi »proizvodi« iz industrijskih materialov. Vinko Tušek (1936–) pa je istega leta ob pomoči M. Pogačnika nad kanjonom Kokre razpel vrvno konstrukcijo, na katero je obesil 15 metrov visok mobil, sestavljen iz poslikanih plošč, ki so se vrtele v vetru. Leta 1970 pa je na manjši skupinski razstavi v atriju Tavčarjeve 43 v Kranju oblikoval prvi ambient, sestavljen iz pravokotnih, prosto visečih in v naravnem gibanju premikajočih se platen. Nekaj mesecev zatem se je na razstavi Atelje '70: neokonstruktivisti v Moderni galeriji pridružil NEOKONSTRUKTIVISTOM in tako v njihovo gibanje vnesel nekaj konceptualističnih prvin. L. Logar pa je v 70. letih, ob tem ko je bil eden vodilnih mladih predstavnikov LJUBLJANSKE GRAFIČNE ŠOLE, podvomil v smiselnost vstopanja v ustaljena institucionalna galerijska razmerja in leta 1976 namesto slik v Mestni galeriji na stene pritrdil listke z napisi: »Tu bi lahko razstavljal Lojze Logar.« Konceptualizem se je v 70. letih na eklektičen način nadaljeval tudi v delovanju GRUPE JUNIJ.
Prehod od poznega konceptualizma iz druge polovice 70. let v postkonceptualizem kot enega od postmodernističnih pojavov lahko pri nas opazujemo v delovanju skupine IRWIN (1983–). Ti so si izbrali OHO za svoj referenčni okvir že čisto na začetku svojega delovanja, ko so leta 1985 v ljubljanskem Cankarjevem domu pripravili projekt Svoji k svojim: Irwin – OHO in se navezali na akcije M . Pogačnika iz leta 1969 Družina ognja, zraka in vode, izvedene na različnih naravnih lokacijah. S projektom Kovček za duhovno uporabo – Retrogardistični dogodek Krst pod Triglavom gibanja Neue Slowenische Kunst (1984–) iz leta 1986 pa je Duchampova dediščina, ki je odločujoče opredelila svetovni pojav konceptualizma, za našega pa niti ni bila tako pomembna, končno prišla do veljave tudi pri nas.
Landart
Leto 1969 je pomenilo v delovanju skupine OHO (1966–1971, člani Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se v skupino vključili tudi drugi umetniki) premik od reistične faze prek del siromašne umetnosti v transcendentalni konceptualizem, pri katerem igra krajša landartistična faza s »poletnimi projekti« zelo pomembno vlogo. Z njimi se je naravni prostor skupini potrdil kot edino veljavno prizorišče, ki mu gre namenjati umetniško pozornost, kar je po razpustitvi skupine prišlo do veljave v delovanju Družine iz Šempasa, še bolj pa pri nadaljnjem delu Marka Pogačnika (1944–), ki se je po letu 1986 povsem posvetil odkrivanju silnic v naravi in zdravljenju zemlje.
Istega poletja je M. Pogačnik na drevesa, izbrana z numeričnim algoritmom, pritrdil obroče iz zglajenega aluminija ter tako ustvaril Programirani gozd (tudi Numerična distribucija gozda). Zatem je začel podrobneje raziskovati štiri naravne elemente – zemljo, ogenj, zrak in vodo –, in sicer tako, da jih je v različnih naravnih okoljih postavljal v dinamične dvojice in so elementi prehajali drug v drugega (npr. Družina ognja zraka, in vode: ogenj – voda dinamično, 1969).
Z oznako landart bi lahko opredelili še nekaj ohojevskih projektov omenjenih avtorjev iz leta 1969. Telepatski projekti skupine OHO spomladi 1970 – v letu, ko se je njeno delovanje počasi iztekalo – v dolini Zarice pri Kranju in poletno skupinsko šolanje v Zarici, na Sorškem polju in v Čezsoči so že nakazovali prehod v nove umetnostne odnose, ki bi jih le težko še povezovali z landartom. M. Pogačnik je v tovrstnem delovanju našel idejno in strukturalno podporo vizijam, ki jih je uresničeval po letu 1971 v obdobju Družine v Šempasu (1971–1978), med 1979 in 1986 je postavljal mrežo javnih spomenikov po Vipavski in Soški dolini, novo obdobje pa se je začelo po letu 1986, ko je s kiparskimi instalacijami začel proces zdravljenja zemlje. Lahko bi rekli, da se je z ustvarjanjem krajinskih skulptur, projekti zdravljenja zemlje in razpostavljanjem akupunkturnih kamnov na ekološko osveščen način navezoval na tradicijo landarta (EKOLOGIJA IN UMETNOST).
Likovna kritika in umetnostna teorija
Pomembni so postali impulzi iz neumetnostnozgodovinskih vrst: Taras Kermauner (1930–2008), ki je vpeljal pojem reizma in postavil teoretično osnovo, na kateri je bila utemeljena prva faza delovanja skupine OHO, umetniki, njeni člani in sodelavci pa so postali pomembni predstavniki novega pojava umetnikov, ki so teoretično ustvarjalni: Iztok Geister – I. G. Plamen (1945–), Marko Pogačnik (1944–), Aleš Kermavner (1946–1966).
Ljubljanska grafična šola
Če se je z delovanjem prve generacije grafikov Ljubljanska grafična šola formirala, potem so 60. leta najpomembnejša za njeno afirmacijo. Imena vodilnih predstavnikov, med katerimi so se nekateri tudi mednarodno močno uveljavili, so: Marij Pregelj (1913–1967), Marjan Pogačnik (1920–2005), Ive Šubic (1922–1989), Jože Ciuha (1924–), Vladimir Makuc (1925–), Karel Zelenko (1925–), Bogdan Borčić (1926–), Tinca Stegovec (1927–) in Marijan Tršar (1927–) ter nekoliko mlajši Jožea Horvat - Jaki (1930–), Janez Boljka (1931–), Adriana Maraž (1931–), Janez Bernik (1933–), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, 1936–) in Dževad Hozo (1938–).
Barvna jedkanica s svojimi podzvrstmi je bila tako od 60. let, ki predstavljajo vrhunec priljubljenosti grafike v svetu in pri nas, do začetka 70. let, ko jo je pri mladih začel izpodrivati sitotisk, skupni imenovalec Ljubljanske grafične šole. Njene poglavitne značilnosti so poudarjena struktura grafičnega lista, vključevanje grafizmov in težnja po tehnični popolnosti (tako v obdelovanju plošče kot njenem odtisu), harmonično ubrana barvna skala, v slogovnem pogledu pa razpon od realizma prek lirične abstrakcije do elementov poparta v drugi polovici 60. let. Zelo pomembna je bila tudi Pogačnikova iznajdba, reliefna jedkanica, ki se je pojavila malo pred letom 1960 in avtorju prinesla mednarodni uspeh ter mesto profesorja grafike na ALU od leta 1962 dalje.
OHO
Skupina OHO velja za najpomembnejšo neoavantgardno konceptualistično umetniško skupino v slovenski likovni umetnosti. Njena dejavnost je sovpadala z aktualnimi pojavi v svetovni umetnosti. Prva zasnova skupine OHO sega že v leto 1963, ko so Marjan Ciglič (1944–), Iztok Geister (1945–) in Marko Pogačnik (1944–), takrat dijaki Kranjske gimnazije, izdali prvo številko šolskega glasila Plamenica.
Skupina oziroma gibanje OHO je delovalo od srede 60. let dalje. Njeno ustanovno leto je 1966, ko je bil decembra v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev I. Geistra in M. Pogačnika. V letih med 1966 in 1968 je OHO nastopal v obliki radikalnega, provokativnega gibanja, ki je obsegalo skupno delovanje mlade generacije literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov (kritikov in filozofov). Kot sodelavci gibanja OHO so delovali Tomaž Brejc (1946–), Matjaž Hanžek (1949–), Aleš Kermavner (1946–1966), Vojin Kovač - Chubby (1949–1985), Lado Kralj (1938–), Naško Križnar (1943–), Rastko Močnik (1944–), Braco Rotar (1942–), Andraž Šalamun (1947–), Tomaž Šalamun (1941–), Rudi Šeligo (1935–2004), Marko Švabič (1949–1993), Franci Zagoričnik (1933–) in Slavoj Žižek (1949–). Svoje ideje so posredovali javnosti v revijah Problemi in Tribuna, ki sta izdajali tudi posebne ohojevske številke.
V naslednjem obdobju, v letih 1969 in 1970, se je razčlenjeno gibanje OHO zožilo v manjšo skupino likovnih ustvarjalcev, ki so jo sestavljali M. Pogačnik, M. Matanović, D. Nez, A. Šalamun in T. Šalamun.
Poleti 1969 se je M. Pogačnik začel ukvarjati z raziskavami družin elementov (Družina vode in zraka; Družina ognja, zraka in vode: ogenj – voda dinamično), s katerimi je napovedal poznejšo ohojevsko procesualno umetnost. Ko je leta 1969 OHO spet razstavljal v galerijah (Novi Sad, Beograd), je predstavil enostavne materiale in njihova soočenja, ne s stališča estetskega ključa niti ne strogo konceptualno, pač pa kot rezultate interakcij elementarnih dejavnosti samih materialov. Materiali demonstrirajo notranje napetosti, notranje odnose in stike (A. Šalamun, Mavec in steklo, 1969) ali pa je pravi predmet dela neki materialni proces.
V zadnjem obdobju (1970–1971) so bili projekti OHO že popolnoma konceptualni, za njimi ostaja le dokumentacija v obliki fotografij, shem in diagramov (M. Pogačnik, Projekt OHO, 1970).
OHO je postala trdna, notranje povezana skupnost štirih članov (M. Matanović, D. Nez, M. Pogačnik, A. Šalamun), ki so med seboj razvijali vedno večjo prepletenost in duhovno enotnost. Skupaj so sestavljali življenjsko celico, v kateri se je dogajalo kroženje in kjer je bil vsak član neločljivo povezan z ostalimi. Februarja 1970 so med drugim izvedli Projekt telepatske komunikacije, pri katerem so člani komunicirali med seboj na različnih celinah, sledili pa so konceptualni projekti v dolini Zarice pri Drulovki blizu Kranja. Obdobje transcendentalnega konceptualizma je bilo zaključna faza v delovanju skupine OHO.
Člani skupine OHO so se dokončno razšli v poznih 70. letih in vsak zase nadaljevali samostojne ustvarjalne poti. A. Šalamun je skupaj z Tomom Podgornikom (1949–) in Tugom Šušnikom (1948–) v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1976 sodeloval na razstavi, ki je z uveljavitvijo koncepta avtonomnega likovnega polja prelomno zaznamovala zgodovino slovenskega slikarstva (PRIMARNO SLIKARSTVO), danes pa živi in dela v Kopru kot samostojni likovni ustvarjalec in se ukvarja s slikarstvom. T. Šalamun živi in dela v Ljubljani kot svobodni književnik, velja pa za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov (svoj prvenec Poker je izdal leta 1966). D. Nez živi in dela v ZDA kot samostojni likovni ustvarjalec. M. Matanović živi in dela v ZDA, kjer od leta 1986 vodi neprofitno družbeno organizacijo, ki se ukvarja z oblikovanjem in gradnjo parkov ter drugih javnih družbenih površin. M. Pogačnik še danes živi v Šempasu v Vipavski dolini in se ukvarja s poglobljeno ekologijo – razvil je lastno metodo zdravljenja Zemlje, ki jo imenuje litopunktura (UMETNOST IN EKOLOGIJA).
Performans
Performans se je v Sloveniji prvič pojavil z umetniško skupino OHO (1966–1971). Pri tej skupini se je prepletal z bodyartom (npr. David Nez [1949–], Kozmologija, 1969; Andraž Šalamun [1947–], Gozd, 1969) ali umetniško akcijo (Marko Pogačnik [1944–] je leta 1966 v Galeriji Prešernove hiše v Kranju razstavil svoje telo, ovešeno z napisom, da to počne, ker mu ne dovolijo razstavljati umetniških del; akcija/živa skulptura OHO, Triglav, leta 1968 v parku Zvezda v Ljubljani).
Umetnost v javnem prostoru
V Sloveniji so se hepeningi, ki združujejo gledalčevo aktivno sodelovanje, brisanje razlike med umetnikom in občinstvom ter idejo samostojnega, od avtorja osamosvojenega dela, in posegi v urbano okolje ter pokrajino uveljavili v poznih 60. letih z delovanjem skupine OHO (1966–1971), ki je takrat slovensko umetnost najbolj približala sodobnim neoavantgardnim tokovom v svetovnem umetnostnem dogajanju. Delo v galerijskem prostoru je za Ohojevce že spomladi leta 1969 postalo nepomembno v primerjavi z možnostmi, ki so se jim odpirale v zunanjščinah. Prostor njihovega delovanja se je neskončno razširil, pojasnjuje Tomaž Brejc. Med bolj uspelimi projekti tistega časa omenimo živo skulpturo Triglav (ljubljanski park Zvezda, 30. 12. 1968), Vrv in žito (1969) Milenka Matanovića, Zrcala (1969) Davida Neza idr. Ohojevci so razvili zelo zanimivo in specifično različico LANDARTA, ki je bistveno drugačna od na primer ameriških earthworks in že implicira njihovo poznejše ukvarjanje z EKOLOGIJO IN UMETNOSTJO. Marko Pogačnik (1944–) je sredi 80. let razvil metodo zdravljenja Zemlje s krajinskimi skulpturami, imenovanimi litopunkture, v okviru katere avtor na energijske točke v pokrajini razvršča kamnite stebre z znamenji, kozmogrami.
Vizualna poezija
Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.
Začetki vizualne poezije v Sloveniji segajo v sredino 60. let preteklega stoletja, ko so bili v študentskem časopisu Tribuna po prvih konkretističnih poskusih demontaže jezika (F. Zagoričnik, T. Šalamun, A. Kermavner) objavljeni še prvi pesniški eksperimenti z opaznimi zamahi v likovnost (M. Pogačnik, I. G. Plamen, M. Matanović). Objav vizualne poezije v Tribuni je bilo največ v letnikih 1966/67 in predvsem 1967/68, od leta 1969 dalje je vizualno poezijo večinoma objavljala revija Problemi.
Prve slovenske samostojne konkretno-vizualne publikacije, ki so razprle ključna vprašanja prestopanja meja različnih umetniških praks in njihovega povezovanja v celovita umetniška dela, so nastale leta 1966. Zbornik Eva sta na pobudo Tomaža Šalamuna (1941–) uredila I. G. Plamen (Iztok Geister, 1945–) in Marko Pogačnik (1944–), slednji je zanj »ustvaril« nekaj uvodnih praznih strani, ki sporočajo svojo lastno samobitnost, sledili so jim »sferični ritmi« črnih krogov, ki so se po »znakih vizualne poezije« F. Zagoričnika prelili v poezijo I. Geistra, prozo T. Šalamuna in Braca Rotarja (1942–) ter nazadnje iztekli v »pop-tekste« A. Kermavnerja. Iz leta 1966 so tudi Artikel Knjiga M. Pogačnika, v kateri so v ospredju različni grafični učinki, predvsem igra svetlobe in senc, knjiga OHO, ki sta jo ob spremljajočem istoimenskem manifestu oblikovala I. G. Plamen in M. Pogačnik (povezava risbe in besede z dodanim zvokom kot pomembno prvino v recepciji: »Črte so tu zato, da v obliki črk na vizualen način signalizirajo posamezne zvoke.«), ter postumno izšla Knjiga Aleša Kermavnerja (odtisi v barvo potopljenih predmetov – vilic, žebljev, vrvi, pokrovov uličnih jaškov itd. – z dodatkom »filozofsko-imaginativnih besedil«, kar skupaj učinkuje kot reklamni oglasi v medializirani sodobni potrošniški družbi). Leta 1968 je kot posebna številka Problemov izšel Katalog, ki so ga njegovi ustvarjalci namenili novim težnjam v umetnosti in teoriji, leta 1969 sta sledila zbornika Pericarežeracirep in Katalog 2. V obdobju dDo leta 1975, ko je bila vizualna poezija v Sloveniji v polnem zamahu, je nastala še vrsta pesniških zbirk, v katerih jezik ni bil več nosilec pomena, ampak vedno bolj snov za preverjanje različnih izraznih možnosti. Omenimo lahko še Embrionalno knjigo, Zvočno knjigo in Dve pesmi I. Geistra, Knjigo z obročkom M. Pogačnika, Opus nič F. Zagoričnika ter Prostorsko knjigo in Štiri pesmi M. Hanžka, vse iz leta 1967. Leto kasneje, 1968, je v ediciji OHO izšla serija knjig v vžigaličnih škatlicah: vnaprej so bile izdelane škatlice z odtisnjenimi nalepkami kot »embalaža«, iz njih pa so avtorji oblikovali vsak svojo »knjigo«. Ohojevske knjige seveda niso bile knjige v klasičnem pomenu besede, saj niso bile več nosilke vsebine, ampak v konkretni in vizualni »režiji« prostorsko orientirane, dinamične strukture, ki so izzivale bralčevo inventivnost.
Vrt in umetnost
Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.