Zmago Posega

Umetnost v javnem prostoru

V Sloveniji seo soočamo s premajhnim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila ena redkih priložnosti, da lahko kiparji svoje ideje razvijejo in realizirajo v monumentalnejših dimenzijah. Žal so tovrstne umetniške rešitve zelo pogosto predmet naknadnega posega, korektur in dodatkov, saj naročniki praviloma težijo k splošni razumljivosti in berljivosti. Vzporedno je opaziti tudi specifično samoomejevanje umetnika, ki prevečkrat že vnaprej prilagodi raven svojega umetniškega izražanja nekakšnemu populističnemu interesu in okusu, razlaga Tomislav Vignjević. Preprosta želja ohraniti podobo znanega in občudovanega človeka je pri nas navadno še vedno močnejša kot zahteva po spomeniku, ki bi izrazil predvsem veličino njegovega deleža v zgodovini. Nedavno je to dokazal tudi natečaj za Spomenik Edvardu Kocbeku (2004) v ljubljanskem Tivoliju, na katerem je bil izbran predlog Boštjana Drinovca (1973–). Nekaj korakov vstran je bila sočasno določena lokacija za žal neizvedeni začasni digitalni Spomenik Srečku Kosovelu skupine avtorjev. Prav tako ni naročnika za spomenike, v katerih bi se umetnik moral spoprijeti z novimi problemi sedanjosti, ugotavlja Š. Čopič.

S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.