Marjetica Potrč
Ekologija in umetnost
Marjetico Potrč (1953–) zanima mesto kot zapleten prostorski in družbeni organizem; procesi krčenja in izginjanja mest na eni, kot tudi fenomen hitro rastočih mest na drugi strani, ter vloga posameznika pri reševanju energetskih, komunalnih in urbanističnih problemov. Njeno zanimanje sega tudi na področje konkretne družbene okoljevarstvene problematike, ki ji v določenih projektih nameni vso svojo pozornost – projekta Hiša (2002) in Water Roller (2001) –, poleg tega pa še na področje URBANISTIČNE KRITIKE KOT UMETNOSTNE PRAKSE.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Vseskozi so pomembno vlogo igrali tudi umetniki, ki so čutili primanjkljaj kritiške in teoretične misli ali bili nezadovoljni zaradi okostenelih modelov obravnave, včasih kar spregleda. K razvoju pojmovne refleksije in izoblikovanju posameznih segmentov teoretičnih fenomenov, predvsem k fenomenološki teoriji vizualne percepcije in raziskovanju perceptivnih procesov, so pomembno prispevali slikarji Zmago Jeraj (1937–), Emerik Bernard (1937–), Sergej Kapus (1950–) kot umetnostni zgodovinar, ki je hkrati slikar, Bojan Gorenec (1956–) in Mojca Oblak (1965–), med kiparji pa Marjetica Potrč (1953–) in Alen Ožbolt (1966–, VSSD). Polimedijski umetnik Marko Košnik (1961–) ob umetniški produkciji aktivno artikulira teoretično platformo novih medijev (Inštitut Egon March, ZVOK).
Netart / Spletna umetnost
Zadnje čase so posebej pogosti t. i. umetniški projekti na spletu, med katerimi velja izpostaviti Makrolab (1994–) M. Peljhana, Problemarket.com ali Problem stock exchange (2002), to je borzno trgovanje s problemi, Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša) in I. Štromajerja, AVBIA (The Associacion of Victims of Biochemical Attacs, 2003) Martina Briclja (1977–), Safe House (2003), spletno pribežališče za svobodna mnenja, Marije Mojce Pungerčar (1964–), Eastartmap.com (2004), spletno evidenco umetnosti druge polovice 20. stoletja v Vzhodni Evropi, skupine IRWIN (1983–), Razvezani jezik (2005), stran za zbiranje živega jezika in njegovih tvorb, Alenke Pirman (1964–), Virtual urban (2000) Marjetice Potrč (1953–) ter spletni arhiv študentskih video del z ALUO Društva Art Net Lab (2000–). Tovrstni projekti izkoriščajo predvsem demokratično dostopnost medija. V njem predstavljajo umetniške projekte ali take z mejnega področja med umetnostjo in znanostjo ter bodisi naslavljajo uporabnika s svojo razvejanostjo, ki gledalca vodi po »prostorsko« zabeleženih mislih ustvarjalca, bodisi se naslavljajo na aktivnega sodelujočega, ki v individualni zaznavi projekta umetniško delo tudi soustvarja. Internet tako postane prostor za anonimno izražanje, skupinsko delovanje in gradnjo skupnega pogleda na dano problematiko, pa naj gre pri tem za očitne ambicije po pisanju zgodovine kot pri East Art Map ali pa za subtilno izpostavljanje večplastnosti časovne stvarnosti, ki modelira jezik, kot pri Razvezanem jeziku. V ospredju je funkcionalni vidik spletnega mreženja, bolj pomembna kot posamezen uporabnik je potencialna možnost povezave skupine uporabnikov prek projekta na spletu.
Novo slovensko kiparstvo
Marjetica Potrč (1953–), Jože Barši (1955–), Dušan Zidar (1962–) in Roman Makše (1963–) so predstavniki mlade generacije slovenskih kiparjev, ki je konec 80. let, po upadu evforije ob NOVI PODOBI in ob medijski dominaciji RETROGARDE, skušala prevrednotiti temeljne postavke visokega modernizma, preseči njegove absolutizirane norme in odrešiti umetniško delo statusa objekta. V generacijo spada tudi Mirko Bratuša (1963–), ki je sprva razstavljal z njimi in ga je v to skupino uvrščala tudi tedanja kritika, vendar z ostalimi ni delil istih teoretskih izhodišč. Podobno lahko rečemo tudi za Rene Rusjan (1962–).
Umetniki so se uveljavili kot generacija, vsi so študirali kiparstvo na ljubljanski ALU v sredi 80. let, nanje pa je imel pomemben vpliv profesor Lujo Vodopivec (1951–), ki je na ALU začel poučevati leta 1985, pa tudi sočasna kiparska produkcija Matjaža Počivavška (1955–) in Dube Sambolec (1949–), ki je nanje vplivala tudi prek osebnih stikov. Tesna povezanost med mladimi je pomenila sodelovanje, izmenjavo mnenj, prebiranje iste literature, nekaj časa so celo ustvarjali v ateljejih v isti hiši. Idejno in konceptualno je v skupini izstopala M. Potrč, poleg nje pa še J. Barši, oba z aktivnim delom in teoretskimi razpravami. Na njihovo oblikovanje je odločilno vplival pojav novega britanskega kiparstva, prej gibanja kot skupine, ki se je v evropskem prostoru uveljavilo v začetku 80. let. Slovenski prostor je bil o dogajanju dobro obveščen, saj so v organizaciji Moderne galerije v Ljubljani razstavljali vsi njegovi vodilni predstavniki (Barry Flanagan leta 1988, Bill Woodrow in Alison Wilding leta 1989, Richard Deacon leta 1990, Tony Cragg leta 1992 in Anish Kapoor ter Anthony Gormley leta 1994). Razstave so bile pretežno postavljene v Mali galeriji, ki je v tem času postala vplivna referenčna točka za oblikovanje novega slovenskega kiparskega gibanja, časopis Moderne galerije M'ars pa je bil njegova teoretična platforma. Mlada generacija kiparjev se je prvič predstavila januarja 1989 na skupinski razstavi v Galeriji Equrna skupaj s svojim profesorjem L. Vodopivcem, novembra istega leta pa na razstavi slikarjev in kiparjev Izkušnja predmeta v ljubljanski Moderni galeriji, k njihovi uveljavitvi pa sta precej prispevala tudi zagrebška Galerija proširenih medija (samostojne kratke razstave R. Rusjan, R. Makšeta, M. Bratuše, J. Baršija in D. Zidarja od novembra do decembra 1989) in interes mlade zagrebške kritike (Nataša Jovičić, Goran Tomčić).
Ob lastnih raziskovanjih in konceptih so sledili idejam britanskih umetnikov, v razmišljanju jim je bil najbližji R. Deacon, ki je imel, ko je ob razstavi leta 1990 obiskal Ljubljano, tudi predavanje, M. Potrč in D. Zidar pa sta z njim za revijo M'ars naredila intervju. Pritegoval jih je ameriški kipar Richard Serra, še vedno pa je bil pomemben tudi William Tucker z delom in pisanjem iz 70. let, predvsem prek akademijskega profesorja L. Vodopivca. Sicer so prebirali francoske teoretike, predvsem teorijo percepcije Mauricea Merleau--Pontyja in teorije vidnosti Jacquesa Lacana. Tako M. Potrč in D. Zidar pravita, da so njuni kipi telesa, od človeka ustvarjeni predmeti, ki se nudijo v gledanje. Naše kiparje z britanskimi veže tudi odnos do kiparske snovi, saj se navdušeno oprimejo uvajanja novih industrijskih materialov, tu izstopa tapisom, ter predfabriciranih elementov – pri vseh je pogosta raba vijakov, pri M. Potrč pa tudi opek – v svoja kiparska dela.
M. Potrč se ukvarja s problemom pogleda/telesa, kar je glavno vprašanje kiparstva 20. stoletja. Ukvarja se s sklopi binarnih opozicij: središče/obrobje, ospredje/ozadje, levo/desno, realni/kiparski prostor, kip/predmet, abstraktno/figuralno podobotvorje, človeško telo/kip, ki ga lahko dojemamo tudi kot telo. Razmišlja o tem, da se dojemanje podobe kipa z menjavami pozicije gledalca v polju pogleda vedno znova spreminja, zato se mu kip kaže kot »drugo telo«. Ta necelost videnja je prispodoba za necelost človeka, njegove izkušnje sveta in njegovega telesa, ki pod vplivom družbenih pojavov in bolezni razpada. Poraja nam potrebo po drugem telesu in očesu.
Intenzivno ukvarjanje s percepcijo kipov, ki je bilo ves čas glavno vodilo teh kiparjev, je bila le reakcija na okolico, v kateri so vladale vizualne podobe, ki so na neki način vstopale tudi v zaznavo umetnosti. Dela omenjenih kiparjev so s tem metafore časa in odnosa do sveta. Kipi odražajo razmišljanje o »jeziku kiparstva« 20. stoletja, predvsem njegovih najpomembnejših vprašanjih, kot so necelost, razsrediščenost in časnost kipa. Delo M. Potrč in J. Baršija se je v drugi polovici 90. let nadaljevalo in razvijalo v različne smeri na razširjeno polje družbenosti, ekologije, komunikacije …
Sestava
Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Dragica Čadež, Jiři Bezlaj, Bojan Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, Kevin Kaufman, Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Milena Kosec, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Marko Kovačič, Roman Makše, Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O'Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, Petra Varl, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, idr.
Umetnost v javnem prostoru
Eden pomembnejših projektov konceptualnega in site-specific ustvarjanja in predstavljanja zunaj konvencionalnih prostorov razstavljanja je bil projekt Urbanaria, ki je v Ljubljani potekal od 1994. do 1997. leta. Začel se je z javnim razpisom in javno predstavitvijo vseh prispelih predlogov, sledila pa je realizacija izbranih projektov. Če omenimo samo nekatere: Novi kolektivizem (1984–) je kot uvodni projekt v dogajanje realiziral NSK pošto 1994 – pošta je izdala kolek in znamke s šestimi različnimi motivi in vrednostmi, na Glavni pošti pa je en mesec obratovalo okence, namenjeno NSK pošti, obratovalo en mesec; P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnostiMuseum of Contemporary Art je projekt Kralji ulice (1995) najavil s plakati brez natančnejših informacij, zgolj z napisom »Kralji prihajajo«, sledila pa je celodnevna akcija s tremi klošarji, ki so na ulici sedeli na »prestolih« (posebni podstavki z izposojenimi naslonjači), Marjetica Potrč (1953–) (Zvočna fasada, 1995) je na pročelju pročelje hiše namestila zvočnika, ki sta vsako polno uro po nekaj minut predvajala posnete zvoke korakov, pogovora, ptičjega petja, dežja, vetra. Urbanaria je pozornost umetnikov, strokovne javnosti in občinstva preusmerila iz galerij na nekonvencionalne urbane lokacije, vendar pa so ji kot projektu, ki se ukvarja s točno določeno urbano strukturo, očitali površno ukvarjanje s specifiko Ljubljane (URBANISTIČNA KRITIKA KOT UMETNOSTNA PRAKSA).
Urbanistična kritika kot umetniška praksa
Marjetica Potrč (1953–) se je na prvem Trienalu slovenske umetnosti U3 v ljubljanski Moderni galeriji predstavila s ciklom fotografij Načrtovalci mest (1994), ki prikazuje fotoreprodukcije svetniških zavetnikov, ki v rokah nosijo vsak svoj model mesta. Svetnike, ki naj bi tako varovali mesta, lahko razumemo kot predhodnike današnjih urbanistov. Ko je sodelovala na Urbanarii, je predstavila svoj projekt Fasada z odmevom (1994), ki ga je za drugi del projekta preoblikovala v Zvočno fasado (1995). Staromodna zvočnika, nameščena na zunanjščini v prvem nadstropju hiše na glavni mestni ulici, sta predvajala zvoke korakov, pogovora, ptičjega petja. Projekt je sodil med Teritorije (1994–95), pri katerih je v galerijah postavljala kopije uličnih pročelij stavb in jih dopolnjevala z različnimi predmeti ter s tem opozarjala, kako si v prostoru umetniškega sami ustvarjamo fikcije o prostoru. V obdobju po letu 2000 je intenzivno angažirana pri postavljanju raznovrstnih alternativnih arhitekturnih struktur s komunikacijsko in energetsko infrastrukturo, ki imajo veliko skupnega s spontano in nekontrolirano gradnjo velemestnih predmestij, pri kateri M. Potrč občuduje graditeljsko iniciativo in izvirnost. V galerijah po svetu postavlja skeletne, nedokončane, hibridne hiše, bolj podobne kolibam ali vrtnim utam, ki so kot jedrne enote premišljeno zasnovane tako, da so energetsko in komunikacijsko samozadostne, včasih poskrbi še za suho stranišče … Veliko se vključuje tudi v študijske programe, usmerjene sorodno njenim interesom. Eden njenih zadnjih projektov je bilo sodelovanje pri Lost Highway Expedition (Ekspedicija na izgubljeni avtocesti (Bratstva in enotnosti), 2006–2007), ki se je začel v Ljubljani, ukvarjal pa se je s teritoriji balkanskih držav. To so bila skupaj s Kyongom Parkom, urbanim ekologom in alternativnim načrtovalcem, načrtovana razmišljanja o prostoru, pri katerih so se združili umetniki iz različnih držav, projekt pa je bil pomemben zato, ker je prikazal, kako lahko iniciative, ki iz različnih neformaliziranih prostorov prehajajo na področje urbanega prostorskega načrtovanja, predstavljajo nov vir inovativnih praks.