Lilijana, Praprotnik Zupančič

Ilustracija

Tudi koncept knjige, v kateri je pisec besedila in avtor ilustracij ista oseba, ima že predvojno tradicijo. Tako so bile leta 1921 zasnovane Pravljice Ilke Vašte (1891–1967), leta 1929 pa so izšle Rdeče lučke ali risbe o ljubezni M. Maleša. Pesnico, pisateljico in likovno opremljevalko svojih knjig združuje v sebi tudi sodobnica Svetlana Makarovič (1939–), ki je konec 80. let napisala in likovno obogatila Mačje leto in Pekarno Mišmaš. Za svojega ilustratorja je pozneje izbrala bolj disneyjevsko navdahnjenega Gorazda Vahna (1969–). Tovrsten izziv je že pred tem uspešno premagala arhitektka, plesalka, plesna kritičarka ter slikarka M. Vogelnik s pravljicami O deklici, ki je prehitro rasla (1965). Arhitektka pa je tudi Lila Prap (Lilijana Praprotnik Zupančič, 1955–), ki se tudi v svetu že nekaj časa uspešno uveljavlja tako s svojimi iskrivo duhovitimi besedilnimi domisleki kot z domišljeno redukcijo oblik predvsem v otroški ilustraciji. Tudi mlajša Mojca Osojnik (1970–) je posegla na obe področji, npr. z avtorsko slikanico Hiša, ki bi rada imela sonce (2001). Knjige kot objekta, ki ga je mogoče raziskovati z vizualnimi posegi tudi v njegovi predmetnosti, pa se loteva Tomaž Kržišnik (1943–).