Miloš Radosavljević

Strip

V 90. letih so poleg revije STRIPBURGER izhajali tudi nekateri stripovski fanzini, omembe vredna sta predvsem Pepe Nero in Skirocore, v katerih je mogoče najti dela Jureta Perparja (1969–), izredno produktivnega, poetiki undergrounda zavezanega ustvarjalca, vendar se nobeden izmed teh fanzinov ni obdržal dlje časa. Večina avtorjev je svoje stripe lahko objavljala le občasno, kar nekaj pa jih je svoje albume izdalo v samozaložbi. Med njimi so tudi Iztok Sitar, Miloš Radosavljević, Primož Krašna, Marko Kociper in Matej Lavrenčič, če omenim le nekatere.

Iztok Sitar (1962–) je bil v 90. letih eden najbolj produktivnih avtorjev časopisnega pasičnega stripa, saj so bili njegovi stripi in karikature objavljeni v skoraj vseh večjih slovenskih časopisih. Najbolj sta se v spomin vtisnila stripovski serial Bučmanovi, ki ga je kasneje izdal tudi v obliki albumov, ter cikel stripov Matildine najstniške dogodivščine. Po erotično obarvanih stripovskih albumih Sperma in kri ter Ženska, ki se ljubi z mačkom se je v kasnejših albumih posvetil bolj družbeno angažiranim temam. Tako se je v albumih Črni možje, bele kosti in Zgodba o bogu posvetil politikantstvu katoliške cerkve, za iztočnico albumu 4000 pa je uporabil istoimenski Tavčarjev roman. Družbeno kritičen je tudi Sitarjev zadnji stripovski album Glave (2006), v katerem je prikazal vse oblike nestrpnosti, ne da bi jih komentiral, temveč zgolj z beleženjem vsakodnevnih dogodkov, s čimer od bralca zahteva, da sam interpretira dejanja protagonistov in dejansko stanje v naši družbi. Manj se stripu v zadnjih letih posveča Miloš Radosavljević (1968–), ki je v 90. letih objavljal v raznih revijah in časopisih, med drugim v Mladini in Republiki. Njegove stripe je bilo mogoče brati tudi v prvih številkah Stripburgerja, prvi in za zdaj tudi edini stripovski album Antique pa je objavil leta 1996. Primož Krašna (1976–) se v svojih stripih nagiba k poetiki undergrounda, mestoma pesimistično vsebino pa pogosto popestri s črnim humorjem. Poleg objav v tujih in domačih revijah je v samozaložbi izdal sedem mini albumov, navdih za svoje stripe pa občasno poišče tudi v delih Ivana Cankarja in Alojza Gradnika. Marko Kociper (1969–) je svoje stripe najprej izdajal v samozaložbi, večje zanimanje pa je zbudil leta 2000 z napol avtobiografskim stripovskim albumom Svinjsko dobrih osem let. Njegove stripe je bilo mogoče brati tudi v številnih domačih in tujih revijah, ustvaril je nekaj časopisnih serialov, zadnje čase pa se posveča predvsem napol avtobiografskemu serialu, ki izhaja v Poletu, tedenski prilogi časopisa Delo. V zbirki Republika Strip sta doslej izšla dva njegova albuma in v obeh primerih se je avtor odločil za priredbo literarnih predlog. Za album Podgana (2002) je priredil zgodbe Iztoka Krkoča in Vinka Möderndorferja, kratka zgodba slednjega pa je bila tudi izhodišče za njegov zadnji album z naslovom Dika (2005).