Denise René

Kinetična umetnost

Usmeritev kinetične umetnosti izvira iz prizadevanj Bauhausa, ruskih konstruktivistov, italijanskih futuristov in gibanja De Stijl. Termin »kinetična umetnost« sta med prvimi uporabila kiparja Naum Gabo in Antoine Pevsner v svojem Realističnem manifestu, izdanem v Moskvi avgusta 1920. Tako lahko nastavke kinetične umetnosti najdemo že v konstruktivizmu in ostalih zgodovinskih avantgardah. Razvoj kinetične umetnosti kot umetniškega gibanja je po 2. svetovni vojni skupaj s sočasnim znanstvenim in tehnološkim razvojem črpal tudi iz obnove idej teh avantgard – idej, ki hvalijo inženirstvo, tehnologijo, gibanje in hitrost v umetnosti. Pogosteje se je izraz »kinetična umetnost« v evropski umetnosti začel pojavljati približno sredi petdesetih 50. let 20. stoletja. Prvič so bila dela kinetične umetnosti zbrana na razstavi z naslovom Le Mouvement (Gibanje) leta 1955 v Ggaleriji Denise René v Parizu, kjer so svoja dela razstavili Yaacov Agam, Pol Bury, Alexander Calder, Marcel Duchamp, Robert Jacobsen, Jesús Rafael Soto, Carlos Cruz-Díez, Jean Tinguely in Victor Vasarely. Leta 1961 je Karl Gunnar Vougt Pontus Hultén, takrat vodja švedskega muzeja moderne umetnosti Moderna Museet v Stockholmu, objavil prvo kronologijo kinetične umetnosti, s čimer je zaznamoval njen vstop v umetnostno besedišče. Referenčno besedilo o kinetični umetnosti je Pontus Hultén kasneje objavil v katalogu The Machine as Seen at the End of the Mechanical Age ob pregledni razstavi kinetične umetnosti v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku leta 1968.