Braco Rotar
Konceptualizem
V kontekstu neoavantgarde 60. let je bil pri nas osrednje gibanje konceptualizem, skupina OHO pa njegov najpomembnejši pojav. OHO ni bil le umetniška skupina, saj je deloval tudi kot združevalno gibanje, ki je povezovalo umetnike z različnih področij, teoretike, literate in publiciste, ki so si prizadevali za prenovo umetnosti in družbe. Člani skupine OHO (1966–1971), Marko Pogačnik, David Nez, Milenko Matanović, Andraž Šalamun, občasno so se jim pridružili tudi drugi umetniki, so leta 1966 najprej utemeljili spremenjen odnos do predmetnega sveta v teoriji reizma, ki svet pojmuje kot sestavljenega iz samostojnih predmetnih bivajočih entitet. Da bi omejili osebno avtorsko izraznost, so začeli odtiskovati stvari v glino ali jih odlivati v mavec in namesto o umetnini govoriti o »artiklu«. V tem obdobju je bil pomemben vidik njihovega delovanja založništvo; izdajali so svojo knjižno serijo, pisali pesmi in eseje ter delovali v publicistiki kot pisci in uredniki Tribune in Problemov. Konceptualizem je podobno usodno kot na umetnost učinkoval tudi na slovensko umetnostno zgodovino in preobrnil njene kategorije vrednotenja. Najradikalnejša sta bila pri tem Tomaž Brejc in Braco Rotar, ki sta pretežno poetičnim preokupacijam skupine dodajala lingvistične ali semiotične prvine, značilne za konceptualizem drugod po svetu. Ohojevci so prek siromašne umetnosti, LANDARTA in BODYARTA, značilnih za drugo fazo njihovega delovanja, v letih 1969 in 1970 prestopili v zaključno fazo delovanja skupine, v »transcendentalni konceptualizem«, ko so začeli umetnost doživljati predvsem kot nekaj, kar ima moč vzpostavljanja ravnotežja med raznolikimi osebnostnimi strukturami posameznih članov skupine.
Likovna kritika in umetnostna teorija
Tomaž Brejc (1946–) se je uveljavil kot teoretični sopotnik OHO-ja, zastopal in razlagal je PRIMARNO SLIKARSTVO, NOVO PODOBO, iniciiral je razmislek o razlikah med modernizmom in postmodernizmom. Ukvarjal se je z zgodovino slovenske umetnosti 20. stoletja, je avtor termina »temni modernizem«. Za izhodišče je velikokrat izbral socialno zgodovino umetnosti, ukvarjal se je s teorijo kritike, sicer pa so njegova teoretična, esejistično-interpretativna besedila bistveno določena z raziskovanjem poetičnih dimenzij jezika in teksta. Drago B.Braco Rotar (1942–), najdoslednejši predstavnik semiotike, je prispeval nekaj ključnih izhodišč za obravnavo OHO-ja. Jure Mikuž (1949–) je avtor temeljnih interpretacij slovenskih umetnikov po letu 1945. S poststrukturalističnega izhodišča se usmerja v psihoanalizo in ikonografsko semiotiko. Kritično je nastopal do izhodišč NOVE PODOBE.
OHO
Skupina oziroma gibanje OHO je delovalo od srede 60. let dalje. Njeno ustanovno leto je 1966, ko je bil decembra v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev I. Geistra in M. Pogačnika. V letih med 1966 in 1968 je OHO nastopal v obliki radikalnega, provokativnega gibanja, ki je obsegalo skupno delovanje mlade generacije literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov (kritikov in filozofov). Kot sodelavci gibanja OHO so delovali Tomaž Brejc (1946–), Matjaž Hanžek (1949–), Aleš Kermavner (1946–1966), Vojin Kovač - Chubby (1949–1985), Lado Kralj (1938–), Naško Križnar (1943–), Rastko Močnik (1944–), Braco Rotar (1942–), Andraž Šalamun (1947–), Tomaž Šalamun (1941–), Rudi Šeligo (1935–2004), Marko Švabič (1949–1993), Franci Zagoričnik (1933–) in Slavoj Žižek (1949–). Svoje ideje so posredovali javnosti v revijah Problemi in Tribuna, ki sta izdajali tudi posebne ohojevske številke.
Vizualna poezija
Prve slovenske samostojne konkretno-vizualne publikacije, ki so razprle ključna vprašanja prestopanja meja različnih umetniških praks in njihovega povezovanja v celovita umetniška dela, so nastale leta 1966. Zbornik Eva sta na pobudo Tomaža Šalamuna (1941–) uredila I. G. Plamen (Iztok Geister, 1945–) in Marko Pogačnik (1944–), slednji je zanj »ustvaril« nekaj uvodnih praznih strani, ki sporočajo svojo lastno samobitnost, sledili so jim »sferični ritmi« črnih krogov, ki so se po »znakih vizualne poezije« F. Zagoričnika prelili v poezijo I. Geistra, prozo T. Šalamuna in Braca Rotarja (1942–) ter nazadnje iztekli v »pop-tekste« A. Kermavnerja. Iz leta 1966 so tudi Artikel Knjiga M. Pogačnika, v kateri so v ospredju različni grafični učinki, predvsem igra svetlobe in senc, knjiga OHO, ki sta jo ob spremljajočem istoimenskem manifestu oblikovala I. G. Plamen in M. Pogačnik (povezava risbe in besede z dodanim zvokom kot pomembno prvino v recepciji: »Črte so tu zato, da v obliki črk na vizualen način signalizirajo posamezne zvoke.«), ter postumno izšla Knjiga Aleša Kermavnerja (odtisi v barvo potopljenih predmetov – vilic, žebljev, vrvi, pokrovov uličnih jaškov itd. – z dodatkom »filozofsko-imaginativnih besedil«, kar skupaj učinkuje kot reklamni oglasi v medializirani sodobni potrošniški družbi). Leta 1968 je kot posebna številka Problemov izšel Katalog, ki so ga njegovi ustvarjalci namenili novim težnjam v umetnosti in teoriji, leta 1969 sta sledila zbornika Pericarežeracirep in Katalog 2. V obdobju dDo leta 1975, ko je bila vizualna poezija v Sloveniji v polnem zamahu, je nastala še vrsta pesniških zbirk, v katerih jezik ni bil več nosilec pomena, ampak vedno bolj snov za preverjanje različnih izraznih možnosti. Omenimo lahko še Embrionalno knjigo, Zvočno knjigo in Dve pesmi I. Geistra, Knjigo z obročkom M. Pogačnika, Opus nič F. Zagoričnika ter Prostorsko knjigo in Štiri pesmi M. Hanžka, vse iz leta 1967. Leto kasneje, 1968, je v ediciji OHO izšla serija knjig v vžigaličnih škatlicah: vnaprej so bile izdelane škatlice z odtisnjenimi nalepkami kot »embalaža«, iz njih pa so avtorji oblikovali vsak svojo »knjigo«. Ohojevske knjige seveda niso bile knjige v klasičnem pomenu besede, saj niso bile več nosilke vsebine, ampak v konkretni in vizualni »režiji« prostorsko orientirane, dinamične strukture, ki so izzivale bralčevo inventivnost.