Rene Rusjan
Grafiti
Za prestop grafitov v galerijski prostor je prelomen dogodek, ko je Jože Slak - Đoka (1951–) na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 leta 1985 v ljubljanski Ggaleriji ŠKUC sodeloval z grafitom na galerijski steni in vanj vključil nekaj krščanskih simbolov, politični namig in komentar umetnostnozgodovinske scene. V istem prostoru se je leta 1999 na razstavi Okus po mestu avtorice Rene Rusjan, ki je bila zamišljena tako, da so obiskovalci sami na zemljevidu Ljubljane dopisovali in dorisovali svoje komentarje, zgodil grafitarski eksces, ko so razstavo obiskali trije zamaskirani člani Klon Arta in se na povabilo odzvali tako, da so najprej začeli lepiti stikerje ter pisati in risati po zemljevidu, ko pa so se razživeli in svoje komentarje razširili na steno, jih je čuvajka v galeriji zaustavila – predvsem zaradi pomislekov o materialni škodi –, na kar so se odzvali mirno in galerijo zapustili.
Novo slovensko kiparstvo
Marjetica Potrč (1953–), Jože Barši (1955–), Dušan Zidar (1962–) in Roman Makše (1963–) so predstavniki mlade generacije slovenskih kiparjev, ki je konec 80. let, po upadu evforije ob NOVI PODOBI in ob medijski dominaciji RETROGARDE, skušala prevrednotiti temeljne postavke visokega modernizma, preseči njegove absolutizirane norme in odrešiti umetniško delo statusa objekta. V generacijo spada tudi Mirko Bratuša (1963–), ki je sprva razstavljal z njimi in ga je v to skupino uvrščala tudi tedanja kritika, vendar z ostalimi ni delil istih teoretskih izhodišč. Podobno lahko rečemo tudi za Rene Rusjan (1962–).
Umetniki so se uveljavili kot generacija, vsi so študirali kiparstvo na ljubljanski ALU v sredi 80. let, nanje pa je imel pomemben vpliv profesor Lujo Vodopivec (1951–), ki je na ALU začel poučevati leta 1985, pa tudi sočasna kiparska produkcija Matjaža Počivavška (1955–) in Dube Sambolec (1949–), ki je nanje vplivala tudi prek osebnih stikov. Tesna povezanost med mladimi je pomenila sodelovanje, izmenjavo mnenj, prebiranje iste literature, nekaj časa so celo ustvarjali v ateljejih v isti hiši. Idejno in konceptualno je v skupini izstopala M. Potrč, poleg nje pa še J. Barši, oba z aktivnim delom in teoretskimi razpravami. Na njihovo oblikovanje je odločilno vplival pojav novega britanskega kiparstva, prej gibanja kot skupine, ki se je v evropskem prostoru uveljavilo v začetku 80. let. Slovenski prostor je bil o dogajanju dobro obveščen, saj so v organizaciji Moderne galerije v Ljubljani razstavljali vsi njegovi vodilni predstavniki (Barry Flanagan leta 1988, Bill Woodrow in Alison Wilding leta 1989, Richard Deacon leta 1990, Tony Cragg leta 1992 in Anish Kapoor ter Anthony Gormley leta 1994). Razstave so bile pretežno postavljene v Mali galeriji, ki je v tem času postala vplivna referenčna točka za oblikovanje novega slovenskega kiparskega gibanja, časopis Moderne galerije M'ars pa je bil njegova teoretična platforma. Mlada generacija kiparjev se je prvič predstavila januarja 1989 na skupinski razstavi v Galeriji Equrna skupaj s svojim profesorjem L. Vodopivcem, novembra istega leta pa na razstavi slikarjev in kiparjev Izkušnja predmeta v ljubljanski Moderni galeriji, k njihovi uveljavitvi pa sta precej prispevala tudi zagrebška Galerija proširenih medija (samostojne kratke razstave R. Rusjan, R. Makšeta, M. Bratuše, J. Baršija in D. Zidarja od novembra do decembra 1989) in interes mlade zagrebške kritike (Nataša Jovičić, Goran Tomčić).
Sestava
Med prenovo se jim je pridružilo več kot 80 domačih in tujih ustvarjalcev: Matej Bizovičar, Dragica Čadež, Jiři Bezlaj, Bojan Bitežnik, Dragica Čadež, Aleksandra France, Anthony Gormley, Davide Grassi, Kevin Kaufman, Helmut Keil, Kevin Kaufman, Alenka Koderman, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Milena Kosec, Sara Komavec, Miklavž Komelj, Marko Kovačič, Roman Makše, Giovanni Morbin, Boštjan Novak, John in Toti O'Brien, Nataša Pavlin, Marjetica Potrč, Rene Rusjan, Fabio Sandri, Tone Stojko, Marko Štepec, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, Petra Varl, Ivo Vraničar, Jure Zadnikar, idr.
Vrt in umetnost
Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.