Duba Sambolec
Feministična umetnost
Tudi kiparka Duba Sambolec (1949–) se je že v nekaterih zgodnjih delih dotaknila »ženske« tematike. Odkar od leta 1992 živi na Norveškem, kjer je profesorica umetnosti in predstojnica Oddelka za kiparstvo na umetniški akademiji v Trondheimu (Norwegian University of Science and Technology), pa se je v Ljubljani samostojno predstavila le trikrat. Njeni novejši projekti so multimedijske instalacije, ki vključujejo skulpture, ready-made objekte, VIDEO, PERFORMANSE, FOTOGRAFIJO in ZVOK. Leta 2007 je v Projektni sobi SCCA na Metelkovi v Ljubljani predstavila problematiko umetnostne produkcije v kontekstu zgodovinskih dinamik lokalnega, evropskega in globalnega ter v njih izpostavila predvsem specifiko anatomije oz. analiziranja fenomena žensk v umetniški praksi.
Fotorealizem
Najpomembnejša predstavnica fotorealizma v kiparstvu je z deli s podiplomskega študija na ljubljanski Akademiji Duba Sambolec (1949–). Njeno najbolj znano delo iz tega obdobja, Dva predmeta (1976), je nastalo po fotografiji Mira Zdovca, tedaj fotografa na ALU, zanj pa je poziral akademijski ekonom Martin Koler.
Kiparstvo osemdesetih let
V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.
S »skulpturo kot čutnim inkarnatom« in »erotično obravnavo povrhnjice« so se po A. Medvedu ukvarjali M. Begić, J. Brdar, D. Sambolec, pa tudi M. Smerdu.
D.uba Sambolec (1949–) je v svojih stvaritvah načela pomembna vprašanja prostora za skulpturo in njenega oblikovnega gradiva. S svojimi plastikami je oblikovala posebne ambiente, ki učinkujejo kot polna doživljajska celota. Za svoje postavitve je uporabljala najrazličnejše materiale, npr. bitumen, gumo, mavec, železo, poliestrsko smolo, barvo, les, solne skale, modro galico, neon. Osnovne oblike, ki jih je kombinirala v smiselno zaključeno celoto, so predvsem štruce, grude, gomile, kocke, piramide, kvadratne ali krožne plošče, različno ukrivljene palice različnih velikosti.
Generacija, ki se je oblikovala v 70. letih, je vzporedno z NOVO PODOBO vzpostavila fenomen kiparstva 80. let in se na slovenskem umetnostnem prizorišču izrazito uveljavila tudi s tem, da je postavila kiparska izhodišča na nove teoretske temelje. Njen vpliv na slovensko kiparsko produkcijo odražajo tudi vloge, ki so njenim članom pripadle kasneje. D. Sambolec je profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetnostni akademiji v švedskem Trondheimu, L. Vodopivec (od 1984) in M. Počivavšek (od 1996) poučujeta kiparstvo na ALUO, M. Begić je vodilni slovenski portretist, z J. Brdarjem pa sta v samostojni Sloveniji ustvarila največ spomeniških in drugih javnih plastik.
Minimalizem
V 70. letih se je položaj začel spreminjati, na Hrvaškem in v Sloveniji se je pojavila nova generacija umetnikov. Slikarji Tugo Šušnik (1948–), Savo Valentinčič (1950–) in Andrej Trobentar (1951–) so vnovič postavili v ospredje vprašanje minimalizma, tokrat v kontekstu postslikovite abstrakcije in z izrazitim naslanjanjem na ameriško umetnost in teorijo. V nasprotju z neokonstruktivisti so vpeljali medij kot vsebino umetnosti. Kiparji Lujo Vodopivec (1951–), Duba Sambolec (1949–) in Matjaž Počivavšek (1955–) so nihali med minimalističnim pojmovanjem kipa kot objekta in obujanjem avtobiografskega, ekspresivnega in senzibilnega. Leta 1986 je Bogdan Borčić (1926–) z razstavo v ljubljanski Moderni galeriji ustvaril eno najpomembnejših serij minimalističnih del v slovenski umetnosti.
Nova podoba
Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).
Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.
Novo slovensko kiparstvo
Umetniki so se uveljavili kot generacija, vsi so študirali kiparstvo na ljubljanski ALU v sredi 80. let, nanje pa je imel pomemben vpliv profesor Lujo Vodopivec (1951–), ki je na ALU začel poučevati leta 1985, pa tudi sočasna kiparska produkcija Matjaža Počivavška (1955–) in Dube Sambolec (1949–), ki je nanje vplivala tudi prek osebnih stikov. Tesna povezanost med mladimi je pomenila sodelovanje, izmenjavo mnenj, prebiranje iste literature, nekaj časa so celo ustvarjali v ateljejih v isti hiši. Idejno in konceptualno je v skupini izstopala M. Potrč, poleg nje pa še J. Barši, oba z aktivnim delom in teoretskimi razpravami. Na njihovo oblikovanje je odločilno vplival pojav novega britanskega kiparstva, prej gibanja kot skupine, ki se je v evropskem prostoru uveljavilo v začetku 80. let. Slovenski prostor je bil o dogajanju dobro obveščen, saj so v organizaciji Moderne galerije v Ljubljani razstavljali vsi njegovi vodilni predstavniki (Barry Flanagan leta 1988, Bill Woodrow in Alison Wilding leta 1989, Richard Deacon leta 1990, Tony Cragg leta 1992 in Anish Kapoor ter Anthony Gormley leta 1994). Razstave so bile pretežno postavljene v Mali galeriji, ki je v tem času postala vplivna referenčna točka za oblikovanje novega slovenskega kiparskega gibanja, časopis Moderne galerije M'ars pa je bil njegova teoretična platforma. Mlada generacija kiparjev se je prvič predstavila januarja 1989 na skupinski razstavi v Galeriji Equrna skupaj s svojim profesorjem L. Vodopivcem, novembra istega leta pa na razstavi slikarjev in kiparjev Izkušnja predmeta v ljubljanski Moderni galeriji, k njihovi uveljavitvi pa sta precej prispevala tudi zagrebška Galerija proširenih medija (samostojne kratke razstave R. Rusjan, R. Makšeta, M. Bratuše, J. Baršija in D. Zidarja od novembra do decembra 1989) in interes mlade zagrebške kritike (Nataša Jovičić, Goran Tomčić).