Erik Satie

Zvok

Začetki sodobne ambientalne glasbe, predhodnice zvočne umetnosti, kot jo poznamo danes, segajo v čas preloma 19. v 20. stoletje. Francoski skladatelj Erik Satie je z deli, kot so repetitivne Vexations in glasba za pohištvo za različne priložnosti, sprožil prve avantgardne premike. Futuristi pa so v glasbo povzdignili hrup, kakršnega proizvajajo industrijski stroji. S tem se je začel proces vpeljevanja neglasbenih zvokov, kot so šumi (noise), v glasbeni kontekst. Luigi Russolo, italijanski futuristični slikar in eden prvih eksperimentalnih glasbenikov in skladateljev, je začel komponirati s tovrstnimi zvoki in je avtor manifesta Arte dei Rumori (Umetnost hrupa, 1913). Satiejev vpliv je odločilno zaznamoval vodilno osebnost eksperimentalne glasbe 20. stoletja, Johna Cagea. V konceptualnem smislu predstavlja J. Cage popolno razhajanje z zahodnjaško klasično tradicijo, popolno osvoboditev zvoka. Njegova temeljna filozofija, po kateri je vsak zvok glasben, je trajno spremenila način poslušanja glasbe. Že v 50. letih 20. stoletja je organiziral intermedijske dogodke, ti pa so bili navdih umetniškemu gibanju Fluxus in predhodniki hepeningov. Tudi slovenska zvočna umetnost posredno in neposredno izvira iz takšnega konceptualnega pristopa h glasbi. J. Cage se je v naši bližini predstavil na devetem zagrebškem Glasbenem bienalu leta 1977, v Ljubljani pa je leta 1985 nastopil na avtorskem večeru v Cankarjevem domu, kjer je sodeloval pri izvajanju svoje glasbe in bral svoja besedila.