Barbara Schurz

Kritika institucij

Prag tolerance neoliberalnega kulturnega delovanja je leta 2000 preizkušala akcija, izvedena v okviru Manifeste 3 v Ljubljani, Aleksandra Brenerja (1957–) in Barbare Schurz (1973–) Demolish neoliberalist multiculturalist art-sistem now! (Cankarjev dom). Aktualno kulturno-umetniško produkcijo, trdno zasidrano v sodobnem ekonomskem modelu, sta umetnika zaznala kot nevaren pojav in nanj opozorila z ad hoc napisom, naslovom omenjene akcije, projiciranim na sceno prizorišča ob slovesnem odprtju ljubljanske Manifeste v dvorani Cankarjevega doma. Če se bienalna Manifesta deklarira kot inovativen evropski model predstavitve sodobne umetnosti, sta jo umetnika označila za »nebrezmadežnega promotorja neoliberalnega modela kulture«. Osebno videnje umetnikov je postalo statement in nepričakovan razstavek manifestacije, posredno tudi kritika procesa vključevanja slovenskega umetnostnega sistema v globalne tokove, ki zapovedujejo velike in prestižne mednarodne skupinske razstavne dogodke v službi hiperprodukcije umetniških izdelkov. Akcija je razburila kustosa Manifeste 3 Francesca Bonamija, ki je na novinarsko vprašanje, če ali je tudi Manifesta del mehanizma velikega mednarodnega kapitala, ki vpliva na vse, tudi na trg umetnin, odgovoril, da je govorjenje o komercialnosti, trgu, kapitalu v zvezi z Manifesto smešno, skorajda norčevanje. Ta razstava naj bi s svojo finančno podhranjenostjo zanikala vpliv velikega kapitala nanjo, najdražja pa naj bi bil prav Brenerjeva akcija, ki jo je ocenil na 7.500 evrov, stroški za odvetnika pa naj bi znašali še 2.500 evrov, sicer pa so povprečni stroški za umetnika na Manifesti okoli 2.500 evrov. Niti kuratorjev kustosov honorar naj ne bi segel više, kot je bila ocenjena škoda, ki jo je povzročil A. Brener s svojo akcijo. Bonamijev odgovor prikazuje značilen kuratorski kustosovski sindrom in je večpomenski, saj po eni strani umetnikovo početje razume kot škodljivo, po drugi pa razkrije hierarhično ekonomiko vrednotenja dela umetnikov in njihovih kuratorjevkustosov. Samoumevno novinarsko vprašanje (čeprav ga stežka označimo kot provokativno, ga je kustos zaznal kot smešno) je dokaz, da je imela akcija kritičen učinek, odgovor pa potrjuje, da sodobni umetnosti sistem dejansko ne prenese resnične in artikulirane umetniške kritičnosti, zato jo vztrajno omejuje.