Jože Slak - Đoka
Grafiti
Za prestop grafitov v galerijski prostor je prelomen dogodek, ko je Jože Slak - Đoka (1951–) na razstavi Nove tendence v umetnosti in množični kulturi '80 leta 1985 v ljubljanski Ggaleriji ŠKUC sodeloval z grafitom na galerijski steni in vanj vključil nekaj krščanskih simbolov, politični namig in komentar umetnostnozgodovinske scene. V istem prostoru se je leta 1999 na razstavi Okus po mestu avtorice Rene Rusjan, ki je bila zamišljena tako, da so obiskovalci sami na zemljevidu Ljubljane dopisovali in dorisovali svoje komentarje, zgodil grafitarski eksces, ko so razstavo obiskali trije zamaskirani člani Klon Arta in se na povabilo odzvali tako, da so najprej začeli lepiti stikerje ter pisati in risati po zemljevidu, ko pa so se razživeli in svoje komentarje razširili na steno, jih je čuvajka v galeriji zaustavila – predvsem zaradi pomislekov o materialni škodi –, na kar so se odzvali mirno in galerijo zapustili.
Nova podoba
Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).
Andrej Medved se je pojava nNove podobe lotil zelo neobremenjeno, z začetniškim elanom (saj je bila takrat njegova vloga kustosa v Obalnih galerijah še sveža), in je natančno spremljal hitre spremembe v slogu ter kljub raznolikosti pojava poskušal razumeti njegovo bistvo. Njegov pomemben zgled in naveza je bil Achile Bonito Oliva, ki je novembra 1979 na straneh revije Flash Art vpeljal pojem transavantgarde. A. Medved je Olivo spoznal v letu 1981/82 ob študiju sodobnega slikarstva in likovne teorije v Rimu. Že ob prvem pogovoru sta odkrila veliko skupnih teoretskih izhodišč in se dogovorila za skupno razstavo, naslovljeno Podobe / Immagini: novo italijansko in jugoslovansko slikarstvo, ki je bila od decembra 1981 do januarja 1982 postavljena v koprski Ggaleriji Meduza. Na njej je bila predstavljena druga generacija italijanskih umetnikov transavantgarde skupaj z najvidnejšimi zastopniki takratnega novega jugoslovanskega vala (od Slovencev so razstavljali Živko Marušič, Metka Krašovec, Jože Slak - Đoka in Andraž Šalamun). Razstava je opozorila na to, da so bile pri nas nove slikarske pobude že dlje časa prisotne pri vrsti odličnih slikarjev, vendar so zaradi določenih trendov, ki so preteklo desetletje obvladovali našo kritiko in likovni izraz, prezrte čakale »na robu«.
Od leta 1977 je bil A.ndrej Medved umetniški vodja treh galerij v Kopru – Meduze, Lože in Male lože –, ki so imele pod skupnim imenom Obalne galerije pomembno vlogo pri predstavljanju in začetkih nove umetnosti pri nas – in so ostale vse do danes sinonim za slovensko nNovo podobo. Med njimi je imela od leta 1980 posebno vlogo Galerija Meduza. Obalne galerije so s svojim konceptom razstavnega programa kot ustanova edine »segle v roko« ustvarjalcem nove usmeritve in kontinuirano razstavljale njihova dela (od leta 1978 do 1985 so se zvrstile samostojne razstave L. Vodopivca, Dušana Tršarja, T. Šušnika, E. Bernarda, Ž. Marušiča, J. Brdarja, J. Slaka - Đoke, A. Šalamuna, M. Eriča, M. Krašovec, Zvonka Čoha, M. Smerdu in D. Sambolec). Posvečale so se tudi risbi, kiparstvu, fotografiji in grafiki, skrbele za občasna predavanja, poletne termine pa so namenjale mednarodnim razstavam (zelo odmevna je bila razstava Evropska in ameriška nova risba leta 1982 v Galerijah Meduza in Loža ter naslednje leto s prenosi v Celje, Zagreb, Ljubljano in Beograd; v izbor, ki je nastal s sodelovanjem tujih galeristov, so se med triinpetdeset mednarodnih udeležencev uvrstili tudi M. Erič, J. Slak - Đoka, Darja Prelec, M. Krašovec, Z. Jeraj in J. Bernik). Velik pomen ima tudi živahna založniška dejavnost Obalnih galerij. Poleg kakovostnih katalogov so izdajali grafične mape (Ž. Marušiča, M. Krašovec, J. Bernika, Francesca Clementeja ...) v Edicijah Artes, ki so pozneje postale knjižna zbirka. Zaradi neposredne geografske bližine Italije je bil pomemben tudi vpliv italijanske umetnosti, ki je s svojimi predstavniki transavantgarde, Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem, Mimmom Paladinom, ponovno postajala pomembna umetniška sila v svetu. A. Medved se je v tistem času tudi aktivno trudil, da bi slovensko umetnost predstavil svetu, in se povezoval s tujimi galeristi, kar ga je hkrati seznanjalo z aktualnim dogajanjem po svetu.
Pri slovenskih avtorjih druge polovice 70. let lahko govorimo o nekakšnem generacijskem problemu »prehodnosti«, saj so v 80. letih opustili prejšnji slikarski način in z veliko poguma vstopili v neoekspresionizem, Bad Painting in novo figuralno motiviko. Najodločnejši premik ob prelomu desetletja so v tej smeri naredili J. Slak - Đoka, A. Šalamun in T. Šušnik, proti novi figuralni sliki pa sta se že prej usmerila Ž. Marušič po letu 1976/77 in Z. Jeraj po letu 1979. Pri T. Šušniku in J. Slaku - Đoki, ki slikata ironično, groteskno ali abstraktno ekspresivno, se pozna vpliv Amerike; Slak - Đoka je prinašal novo normo vrednotenja in okusa, normo kiča. V demistifikaciji modernizma so se jima kmalu pridružili še mnogi.
Slikarstvo nNove podobe nastaja predvsem na obrobju centrov velikih mest in je zato izrazito pokrajinsko – govorimo o pojavu genius loci –, četudi pogosto vpeto v raznorodne predstave in razpoloženja, ki z domačijsko ikonografijo nimajo prav nikakršne zveze, saj ga ustvarjajo umetniki širokih, na trenutke kar ekscentričnih izkušenj iz ZDA, Mehike, Japonske, Berlina. Glede na skupne lastnosti bi lahko avtorje v grobem razporedili med dve regiji, kjer so ustvarjali. Umetniški središči nove produkcije sta južna Primorska in Ljubljana. Primorski avtorji (najbolj Ž. Marušič, tudi A. Šalamun in E. Bernard) so figuralni, optimistični, gracilni, mediteranski, njihovo slikarstvo je blizu Italijanom. V Ljubljani (kjer še živi tradicija Ljubljanske grafične šole in se ustvarjalci šele postopoma sproščajo v smeri novega slikarstva) pa slikajo ironično, groteskno in abstraktno-ekspresivno, čeprav še vedno figuralno (T. Šušnik, J. Slak - Đoka, M. Erič). Izjema je M. Krašovec – njena risba, povsem drugačna od prej znane, je »italijanska«, čeprav tudi pri njej odkrivamo posmeh in ironijo. V kontekst genius loci sodi tudi vzpostavitev posebne »šole« prekmurskega slikarstva (predvsem Nikolaj Beer [(1945–)])), izviren prispevek k raznolikosti pokrajinskega izraza pa je dodal Herman Gvardjančič (1943–) s svojimi visoko individualiziranimi, psihološkimi krajinami z visokim očiščem (Alpe).
J.ože Slak - Đoka je svoj osebni slog razvil iz stika z japonsko kulturo, ko je študiral na Japonskem. Je izviren avtor, ki po lastnih besedah iz odpadnih materialov in bleščečih trakov iz Amerike »drek spreminja v zlato«. Zaznamujejo ga humor, parodija, satira in obenem smrtna resnost.
Oblikovano platno
Jože Slak - Đoka (1951–) je pričel v 80. letih v slovensko slikarstvo vnašati novo vrednotenje okusa, ki banalne materiale in doživetja povzdiguje na raven vrhunskega estetskega užitka. Slakov pristop je spontan in asociativen, predvsem pa neposredno prikazuje vsebine, ki so vedno poljubne, samovoljne ideje, pospravljene v materialno obliko. Za J. Slaka je značilen svoboden odnos do slikovne površine, pri čemer nosilec običajno ni klasično slikarsko platno, ampak izrezljana lesena površina, ki deluje bolj kot objekt in močno posega v prostor okoli sebe. To so slikarske gmote v pravem pomenu besede, saj klasično slikarsko polje in nosilec tako rekoč izgineta. Namesto njiju se slikarska materija napaja iz najrazličnejših materialov, rezultat se tako kot dela R. Kotnika spogleduje s kiparstvom in obrtjo. Drobne intarzije in rezbarjeni ornamenti, prepletene lesene konstrukcije, kaširano blago, karton, pločevina, pleksisteklo, računalniške grafike in bleščeče kovinske barve postanejo nosilci divjaških domislic, ki Slakovemu hudomušnemu umu pomagajo stopnjevati doživetje.
Performans
Regionalizem
V tem kontekstu bi veljalo omeniti še nekaj slovenskih posebnosti: v smislu obujanja lokalne tradicije podobarstva, predvsem njene rokodelske plati, deluje Jože Slak - Đoka (1951–), slikarstvo Jožeta Tisnikarja (1928–1998) pa pronicljivo vstopa v območje obujanja etnografskih posebnosti in antropoloških raziskav (NAIVNA UMETNOST).