Jože Spacal
Ljubljanska grafična šola
Pomembno vlogo v razvoju Ljubljanske grafične šole je imela ustanovitev Moderne galerije v Ljubljani leta 1948, ki je podpirala sodobno slovensko likovno umetnost, zlasti pa ustanovitev Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955. Pri tem je odigral odločilno vlogo ravnatelj MG Zoran Kržišnik (1920–2008). Zamisel o mednarodni grafični razstavi se je izkazala za najprimernejšo iz praktičnih razlogov, saj so pri grafiki transportni stroški bistveno manjši, pa tudi sicer je bila slovenska grafika najbolje pripravljena na soočenje z mednarodno likovno ustvarjalnostjo, saj se je z njo ukvarjalo veliko dobrih ustvarjalcev. Za uspeh prvega Bienala v razstavnih prostorih Moderne galerije sta imela precej zaslug v Parizu živeča Zoran Mušič (1909–2005) in Veno Pilon (1896–1970). Na njem so bila predstavljena kakovostna dela sodobne mednarodne ustvarjalnosti in bil je zelo odmeven (poleg domačih so se ga udeležili še umetniki iz 22 držav), izjemno pa je zlasti s prikazom suverene uporabe barve vplival na generacijo, ki se je oblikovala v 50. in aktivno delovala v 60. letih. Vplivna so bila predvsem dela pariškega Slovenca Z. Mušiča, ki ga tako v grafiki kot slikarstvu zaznamujeta liričen, mehak kolorit in subtilna, rafinirana, skoraj žametna obravnava slikovnega polja (LIRIČNA ABSTRAKCIJA). Najpomembnejši vzornik za mlade grafike pa je gotovo postal Lojze Spacal (1907–2000) (TRŽAŠKI SLOVENSKI UMETNIKI). Za njegove polikromne lesoreze so bili značilni jasna, že geometrizirana ureditev slikovnega polja z enostavnimi ploskvami ter poudarek na teksturi in izrazita plastična komponenta.
V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.
Scenografija
Prav posebno je poglavje televizijske scenografije, ki je z realizacijami slikarja in grafika Jožeta Spacala (1939–), ki je bil od leta 1966 do 1995 poklicni scenograf na RTV Slovenija, doseglo izjemno visoko kakovostno raven, tudi v smislu odzivanja na aktualne vizualne trende v umetnosti. Z oblikovanjem prizorišč za dogodke v studiu ali večje javne prireditve, režirane za televizijski prenos, je ustvaril ambient za poudarjeno medializiran dogodek, pri čemer je s pomočjo eksperimentiranja s tehnologijo, uporabo mikro- in makroposnetka, projekcijami laserskega žarka in uporabo računalniškega oblikovanja pionirsko uvajal logiko novih elektronskih medijev in prispeval k tehnološkemu osveščanju avtorjev takrat uveljavljajoče se VIDEO umetnosti. S televizijsko scenografijo se je ukvarjal tudi Žarko Vrezec (1950–), prav tako slikar, ki je v scenografijah razvijal prostorski vidik svojega slikarstva.
Video
Stane Bernik je pri nas že zgodaj opozoril na predhodnike slovenskega videa iz vrst grafičnih oblikovalcev ljubljanske televizije in na delo Jožeta Spacala (1939–), ki je eksperimentiral z elektronsko modulacijo zvoka v sliko, ter na pomen poparta in raziskav grafičnih praks. Entuziazem v odnosu do novega medija je na RTV SLO kaj kmalu zvodenel in tedaj se je pozornost preusmerila k neodvisni produkciji konceptualne umetniške usmeritve.