Lojze Spacal

Fantastična umetnost

Odkrivanje magičnih prvin v resničnosti je bilo v začetni fazi vodilo slikarstva Lojzeta Spacala (1907–2000), čigar vpliv je pustil sled na delu marsikaterega mladega slikarja (Rudolfa Sakside, Mira Cetina, Marjana Dovjaka) in zaznamoval zgodnji opus Marka Šuštaršiča (1927–1976). Ta je od zgodnjih arhitekturnih ambientov s figurami v 50. letih v 60. letih postopoma prehajal v brezprostorje, v katerem so naključno in brez logičnih povezav zalebdeli človeške postave, doprsni portreti, deli pohištva in drugi predmeti. Slikovne celote je zlagal, kot bi na igralni deski premeščal figurice, svet pa razstavljal na seštevek igračkastih predmetov. Postopoma je enotno ploskev ozadja teh prizorov zamenjal s konceptom slike v sliki in celoto zajel v razgibani geometrizirani shemi. V svojem zadnjem obdobju se je vrnil k magičnemu realizmu, le da je zdaj arhitekturno ozadje zgodnjega obdobja nadomestila krajina.

Geometrična abstrakcija

Drugi val uveljavljanja geometrizirajočih prvin je zapljusnil na slovensko prizorišče v 50. letih, pod vplivom uveljavljanja geometrične abstrakcije na svetovnem prizorišču. Dejstvo je, da je bila pri nas v tem obdobju geometrična abstrakcija najprej vpeljana kot površinska shema, ki transformira mimetično podobo v geometriziran vzorec, jo s tem splošči ter abstrahira, vendar se podoba na tak način nikoli ne odreče odvisnosti od konkretnega motiva, predvsem krajine, pri kateri je eden priljubljenih novih motivov postala Primorska oziroma, značilno, soline (Marij Pregelj, Nikolaj Omersa, sicer pa pomembno tudi arhitekt in slikar Boris Kobe). Impulz takemu načinu gledanja je dalo predvsem slikarstvo še enega tržaškega umetnika, Lojzeta Spacala (1907–2000), ki je opravil prehod od abstrahiranih kraških in primorskih motivov v abstraktnejši znakovni sistem. Čeprav njegovo slikarstvo obvladujejo geometrijska urejevalna načela in značilna horizontalno-vertikalna delitev polja, tudi njegove najbolj abstraktne slike ohranjajo logično vez s svojim mimetičnim ozadjem. Zaradi tega jih ne moremo vključiti v radikalno konceptualno konstruiran prostor geometrične abstrakcije. Vse te težnje so za pot v abstrakcijo v slovenskem slikarstvu pomembne, vendar jih ne gre zamenjevati z geometrično abstrakcijo. (Morda na tem mestu omenimo še kiparsko raziskovanje z geometriziranimi volumni pri Jakobu Savinšku in Janezu Lenassiju okoli leta 1960.)

Grupa 69

Grupa 69 je v času svojega delovanja razširila svoje vrste še z novimi člani, včasih pa na razstavo povabila gostujoče umetnike. Že na prvi razstavi v Vili Bled so se skupini pridružili najuglednejši jugoslovanski umetniki: Jagoda Buić, Radomir Damnjanović - Damnjan, Miroslav Šutej in Vladimir Veličković. Skupini so se leta 1973 pridružili novi člani: Zdenko Kalin (1911–1991), France Mihelič (1907–1998) in Štefan Planinc (1925–). Gosta na razstavi leta 1974 v Moderni galeriji sta bila Zoran Mušič in Lojze Spacal. Leta 1976 pa jugoslovanski umetniki niso bili predstavljeni zgolj kot gostje Grupe, pač pa kot njeni člani. Ob razstavi, ki je bila najprej postavljena v Moderni galeriji v Ljubljani in je gostovala po Sloveniji in v Sarajevu, potem pa bila na ogled še v Fondazione Bevilaqua La Masa v Benetkah, so se kot novi člani skupine predstavili Jagoda Buić (1925–), Stojan Čelić (1925–), Dušan Džamonja (1928–), Miodrag B. Protić (1922–), Vjenceslav Richter (1917–2002), Miroslav Šutej (1936–2005) in Mehmed Zaimović (1938–).

Informel

Za stik z novostmi v umetnosti sta bili za slovenske umetnike najvplivnejši dve prireditvi: Ljubljanski grafični bienale in Beneški bienale. Leta 1958 sta bila na slednjem predstavljena A. Tàpies in A. Burri, Lojze Spacal (1907–2000) pa je prejel nagrado za grafiko in risbo. Na predhodnem Bienalu je nagrado za grafiko dobil Zoran Mušič (1909–2005). Med omenjenimi slikarji sta Z. Mušič in A. Tàpies dala odločilni impulz, zaradi katerega je Janez Bernik (1933–), osrednji predstavnik informela na Slovenskem, prestopil v nov slog. Njegovo izvorno izhodišče je bila krajina, v kateri je podobno Z. Mušiču odkrival možnost zadržanega ustvarjanja informelske atmosferičnosti.

Začetnik informela je poleg Z. Mušiča še L. Spacal, ki je na svoje slike začel aplicirati konkreten material, predvsem ožgan les. Informelske novosti lahko odkrivamo v delu Gabrijela Stupice (1913–1990) in Marija Preglja (1913–1967) (dodajanje peska k barvi, uporaba vidnih tekstur vrečevine, delci zasušene barve, vmešani v barvo, vpisi), Stane Kregar (1905–1973) pa se je v tem času odločal za bolj grobo teksturirane barvne nanose v lirično abstraktnih delih. Na specifičen in izviren način je informelsko izkušnjo po obisku Friedlaenderjevega ateljeja v Parizu leta 1957 v svoje grafično delo s ploščo vnesel Riko Debenjak (1908–1987). Grafično ploščo je preobrazil v površino, v katero grafik intervenira podobno, kot bi slikar obravnaval povrhnjico slike kot objekta (cikel Sledi na ometu, 1961, barvna akvatinta).

Ljubljanska grafična šola

Pomembno vlogo v razvoju Ljubljanske grafične šole je imela ustanovitev Moderne galerije v Ljubljani leta 1948, ki je podpirala sodobno slovensko likovno umetnost, zlasti pa ustanovitev Mednarodnega grafičnega bienala leta 1955. Pri tem je odigral odločilno vlogo ravnatelj MG Zoran Kržišnik (1920–2008). Zamisel o mednarodni grafični razstavi se je izkazala za najprimernejšo iz praktičnih razlogov, saj so pri grafiki transportni stroški bistveno manjši, pa tudi sicer je bila slovenska grafika najbolje pripravljena na soočenje z mednarodno likovno ustvarjalnostjo, saj se je z njo ukvarjalo veliko dobrih ustvarjalcev. Za uspeh prvega Bienala v razstavnih prostorih Moderne galerije sta imela precej zaslug v Parizu živeča Zoran Mušič (1909–2005) in Veno Pilon (1896–1970). Na njem so bila predstavljena kakovostna dela sodobne mednarodne ustvarjalnosti in bil je zelo odmeven (poleg domačih so se ga udeležili še umetniki iz 22 držav), izjemno pa je zlasti s prikazom suverene uporabe barve vplival na generacijo, ki se je oblikovala v 50. in aktivno delovala v 60. letih. Vplivna so bila predvsem dela pariškega Slovenca Z. Mušiča, ki ga tako v grafiki kot slikarstvu zaznamujeta liričen, mehak kolorit in subtilna, rafinirana, skoraj žametna obravnava slikovnega polja (LIRIČNA ABSTRAKCIJA). Najpomembnejši vzornik za mlade grafike pa je gotovo postal Lojze Spacal (1907–2000) (TRŽAŠKI SLOVENSKI UMETNIKI). Za njegove polikromne lesoreze so bili značilni jasna, že geometrizirana ureditev slikovnega polja z enostavnimi ploskvami ter poudarek na teksturi in izrazita plastična komponenta.

V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.

Regionalizem

Ker regionalizem ni pojem, ki bi opredeljeval slikarski slog, ga lahko v 50. letih na Slovenskem povežemo z magičnim realizmom. Takrat se je začela vzpostavljati razlika med slikarji »mest«, torej tistimi, ki izbirajo urbano tematiko in ki jih ne moremo prištevati med regionaliste (Marko Šuštaršič ([1927–1976), ], Izidor Urbančič ([1925–2000])), ter ostalimi, ki, četudi živijo v mestih, odkrivajo »arhetipsko« in »kolektivno nezavedno« v kmečki kulturni tradiciji. Nedvomno je vodilni vzgib tej modernizaciji dala skupina TRŽAŠKIH SLOVENSKIH SLIKARJEV, predvsem njen vodilni predstavnik Lojze Spacal (1907–2000), ki je prav v tem desetletju presegel oznako regionalista in postal pravi modernist.

Skupina 53

M.ire Cetin (1922–) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951. Zase značilno liričnost in intimnost je ob stiku z italijanskim metafizičnim slikarstvom razvijal z zgledi iz italijanskega trečentističnega slikarstva. Razpoloženje njegovih slik spominja na zgodnja dela L. Spacala, saj se tudi on napaja iz mediteranskega sveta, in ga navdihuje pa ga Istra.

Tržaški slovenski slikarji

Skupino tržaških slovenskih slikarjev, ki jih je povezovalo skupno razstavljanje v obdobju 1945 do 1954, sestavljajo Jože Cesar (1907–1980), Avgust Černigoj (1898–1985), Bogdan Grom (1918–), Robert Hlavaty (1897–1982), Avrelij Lukežič (1912–1980), Rudolf Saksida (1913–1985), po rodu Goričan, in Lojze Spacal (1907–2000). Po drugi svetovni vojni so odigrali pomembno vlogo, saj so ostalim slovenskim umetnikom olajšali pot iz realizma in figuralike v abstraktno umetnost ter mladi generaciji posredovali izhodišča za modernizacijo likovnega izraza. V tistem času so bili jugoslovanski umetniki pred nelahko nalogo usklajevanja tendenc teženj politično narekovanega SOCIALISTIČNEGA REALIZMA z lastnimi izkušnjami iz preteklosti, predvsem posodobljenimi realizmi, in skopimi informacijami o dogajanju v umetnosti na Zahodu.

Že avgusta 1945, le nekaj mesecev po koncu vojne, so v Trstu in Gorici razstavljali slovenski primorski umetniki. Svoja dela je pokazalo kar 24 avtorjev iz Jugoslavije in Trsta ter Gorice, ki sta takrat sodila v Cono B pod upravo zavezniške vojske. Naslednja razstava je bila septembra 1945 v Ljubljani. Tokrat so razstavljali »levo usmerjeni« tržaški umetniki slovenske in italijanske narodnosti. 13 tržaških umetnikov je v Jakopičevem paviljonu razstavilo oljne slike, risbe in skulpture, umetnine pa so bile znanilke sprave med sovražnima narodoma. Ker naj bi razstava prikazovala, da narode lahko poveže komunistična stranka, je imela izrazit političen podton. Iz Trsta so Slovence zastopali L. Spacal, A. Lukežič in J. Cesar. V Ljubljani so se v letih med 1946 in 1949 na razstavah Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov skupini tržaških umetnikov priključili še B. Grom, R. Saksida in R. Hlavaty.

Dogodek, ki je najbolj vplival na slovensko umetnostno prizorišče, predvsem na mlade, je bila reprezentativna Razstava slikarskih in grafičnih del tržaških umetnikov junija 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani. Takrat se je ta pojem uveljavil v slovenski umetnostni zgodovini, kot poseben umetnostni fenomen pa ga je utrdila postavitev stalne zbirke v ljubljanski Moderni galeriji leta 1953, s posebnim oddelkom tržaških slovenskih slikarjev s posebnim katalogom z besedilom Franceta Steleta. V Ljubljani sta vodilna predstavnika tržaških umetnikov nastopila tudi samostojno, in sicer A. Černigoj v Mali galeriji (1953), L. Spacal pa z reprezentativnim izborom del v Moderni galeriji (1955).

Tako A. Černigoj kot L. Spacal sta leta 1955 sodelovala na prvem Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem, leta 1957, je L. Spacal prejel prvo nagrado za grafiko, čemur je sledila samostojna razstava v Jakopičevem paviljonu leta 1959. V prestolnicah jugoslovanskih republik so v 50. letih samostojno razstavljali L. Spacal, A. Černigoj in J. Cesar.

Poleg razstavne je k popularizaciji tržaške slovenske umetnosti prispevala tudi likovnopublicistična dejavnost. V Trstu je leta 1949 L. Spacal v samozaložbi izdal ilustrirano monografijo z uvodom Borisa Pahorja v 600 oštevilčenih izvodih, leta 1951 pa še veliko mapo Spacal z 20 lesorezi in linorezi iz obdobja 1937 do 1951 ter s predgovorom Franceta Steleta. A. Černigoj je leta 1949 izdal mapo s 30 lesorezi Slovenski pesniki in pisatelji, tej ediciji pa je leta 1951 sledila v Kopru izdana mapa njegovih izvirnih lesorezov Grafika v 200 oštevilčenih izvodih. K popularnosti so prispevali tudi slovenski umetnostni zgodovinarji s tržaškim ciklom predavanj v letih 1951 in 1952.

Dela slovenskih tržaških slikarjev so bila za širši slovenski prostor zanimiva tudi zaradi poudarjene socialne občutljivosti, prikazane na diskreten, osebno prizadet način. Kar štirje izmed njih (J. Cesar, R. Hlavaty, A. Lukežič, L. Spacal) so se denimo do umetniškega priznanja prebili iz skromnih razmer (delavsko-kmečko poreklo, izhodišče v samouštvu in umetni obrti); svet »malega človeka« pri delu ter občutljivost za njegove stiske sta ostala v njihovem delu pogosta motiva.

Na geometrično oziroma konstruktivno tendenco usmeritev je vplival A. Černigoj, ki je bil v 20. letih najpomembnejši slovenski avantgardist in konstruktivist. S strukturalno shemo vertikal in horizontal je vplival na tržaške umetnike – na J. Cesarja in A. Lukežiča, ki ima je bil učitelj, pa tudi na L. Spacala, ki ga je vseskozi z radovednostjo spremljal.

Vpliv multikulturnega Trsta na tržaške umetnike se kaže v njihovem nenehnem eksperimentiranju in iznajditeljskih tehničnih postopkih. Izražajo se v najrazličnejših tehnikah: grafiki, slikarstvu, mozaiku, tapiseriji, kiparstvu in mešanih tehnikah. Radovednost so zbujali tudi z inovativni grafičnimi pristopi v lesorezu in jedkanici ter batiku. A. Černigoj in L. Spacal pa sta se uveljavila tudi kot dekorativna slikarja na velikih čezoceanskih parnikih in monumentalna slikarja v cerkvah.

Slovenski tržaški umetniki so se večinoma šolali v Italiji in razvijali svoj likovni izraz v stiku z zahodnim modernizmom. V veliki meri so črpali iz del italijanskih slikarjev, od klasične, renesančne tradicije do modernističnih smeri, futurizma in tistih slogov, ki so se zgledovali po tradiciji, Valori plastici in metafizičnega slikarstva. Vodilna predstavnika obeh generacij tržaških umetnikov, L. Spacal in A. Černigoj, sta v začetku 50. let prešla v abstraktne izraze (GEOMETRIČNA ABSTRAKCIJA).

Najvidnejši in najvplivnejši slikar skupine tržaških umetnikov po drugi svetovni vojni je bil L. Spacal. Bil je karizmatični vodja tržaških umetnikov in organizator razstav v Trstu. Šolal se je v Monzi, kjer je nanj vplivala pittura metafisica (G. de Chirico, C. Carra …), predvsem pa ga je pritegnil magični realizem. V njegovem opusu se vseskozi pojavljajo sledovi kraške krajine. L. Spacal ima poudarjen občutek za teksturo. Barvna redukcija na rdečo, belo in modro ga ne omejuje, da ne bi razvil izvirnega izraza s poudarjeno liričnim razpoloženjem, primerljivega z glasbo. Tako zelo samosvoj je, da ga je težko umestiti v določeno stilno formacijo. Postal je vrhunski predstavnik zelo ozkega geografskega prostora, ki pa ga je znal narediti univerzalnega in svetovljanskega.

Najbližji Spacalovemu slikovnemu izrazu iz obdobja magičnega realizma, njegovi tedanji slikovni strukturi in liričnemu razpoloženju, je Goričan R. Saksida. Podobno so zaznamovani tudi akvareli s kraško in morsko tematiko R. Hlavatyja, v lirično interpretacijo istrske krajine pa je usmerjen A. Lukežič. Pomemben istrski krajinski slikar je J. Cesar, le da je ekspresivnejši in strukturno bližji L. Spacalu. B. Grom, ki je leta 1957 emigriral v ZDA, je eksperimentator in dela v številnih likovnih medijih, v njegovem delu pa še vedno doživeto odmeva vpliv tržaškega Krasa.

Še vedno ni povsem razjasnjeno vprašanje, ali so tržaški umetniki del primorske razpoloženjske kontinuitete ali pa pomeni njihov modernistični izraz vendarle globlji prelom. O tem se razhajajo stališča dveh generacij umetnostnih zgodovinarjev. Srednja (Tomaž Brejc, Peter Krečič, Jure Mikuž) tržaške umetnike uvršča v normalni tok razvoja zahodne moderne umetnosti, ki po njenem ni odvisna od »regionalnih konstant«, temveč jo je treba razumeti v kontekstu velikih umetnostnih centrov, kot je denimo Pariz. V skladu s tem glediščem moramo delo tržaških umetnikov interpretirati kot modernistično in »profesionalno« obravnavanje slikovne površine in strukture. V ospredju opazujemo njihov likovni jezik, ne gre pa iskati in izpostavljati »nacionalnih« ali regionalnih značilnosti tržaških slikarjev. Starejša generacija kritikov (France Stele, Izidor Cankar, Zoran Kržišnik in Nace Šumi) pa je menila, da na likovno problematiko tržaških umetnikov vplivata jasna arhitektonika primorskega ambienta in velemestnost Trsta. Primorski prostor naj bi torej spodbujal racionalno, strogo, geometrično, raziskovalno komponento. Oboji pa se strinjajo, da so L. Spacal in ostali ustvarjalci iz Trsta za slovensko umetnost v prvem desetletju po drugi svetovni vojni predstavljali prelomno izkušnjo in pospešili njeno modernizacijo.