Teo Spiller
Kibernetična umetnost
Leta 2005 sta Teo Spiller (1965–) in Tadej Komavec (1965–) predstavila projekt X-Lam, drugačen medij za gledanje slik. Podoba nastane, ko s pogledom ošvrknemo objekt, ki je sicer zgolj svetlobna palica. Luka Frelih je istega leta predstavil projekt FRIDA V., to je mestno kolo, dopolnjeno s sodobno tehnologijo tako, da vozniku med vožnjo omogoča samodejno beleženje informacij o geografiji in okoljskih dejavnikih.
Netart / Spletna umetnost
Če se je v začetnih letih spletna umetnost ukvarjala bolj sama s sabo in nanašala sama nase ter bolj od širše družbene problematike vzpostavljala razmerje do umetnosti in umetniškega sveta, je po prelomu tisočletja tako v svetu kot pri nas postala bolj kompleksna. Lahko jo razdelimo na več smeri, od bolj programsko orientirane, ki nastaja v povezavi z različnimi podpornimi organizacijami, ljubljanskima Ljudmilo (1995–) in Kiberpipo (2001–) ter mariborsko Kiblo (1996–), do prakse, ki se naslanja na tradicijo netarta. Globalno najbolj prisotna sta rhizome.org in netart.org.uy, še vedno pa živahno delujeta tudi I. Štromajer in J. Železnikar (projekt Retypescape, 2003), medtem ko se V. Ć Čosić kljub pionirstvu, ki si ga deli z I. Štromajerjem pri ustanovitvi Ljudmile, počasi umika z območja spletne umetnosti. Teo Spiller (1965–) pa je opravil premik od grafičnih poigravanj k ustvarjalni rabi internetnega medija (Nice Page, 2000) in se vključuje v diskusije o komercializaciji in tržni uporabnosti spletne umetnosti. Je eden prvih netartistov, ki so svoje spletno umetniško delo uspeli prodati na umetnostnem trgu (Net.art.forum, 1999).
Svetloba
Nadgradnjo svetila v tehnološkem in umetniškem smislu sta predstavila Teo Spiller (1965–) in Tadej Komavec (1965–) na Hevreki! 05 s projektom X-lam, kjer svetleča palica na prvi pogled deluje kot pokončna svetla črta, ko pa umaknemo pogled, ob njej za hip zalebdi slika. Dvodimenzionalna slika je tako skrčena v eno dimenzijo, drugo dimenzijo pa predstavlja čas, ki ga potrebujemo, da podobo opazimo. Ko se torej pogled z ustrezno hitrostjo giblje prek naprave, se posamezni stolpci slike na očesnem ozadju za trenutek združijo v sliko. Po besedah Spillerja sta tako ustvarila manifestacijo hipnosti podatka oziroma neoprijemljivosti izkušnje elektrona, ki potuje znotraj spletnega strežnika.