Frank Stella
Minimalizem
To, kar vidiš, je to, kar vidiš, je rekel Frank Stella in s temi besedami pokazal na bistvo minimalizma. Ta težnja, ki se je bolj uveljavila v kiparstvu kot slikarstvu, v 60. in 70. letih ni opredeljevala posebnega načina umetniškega izražanja. Prej bi lahko rekli, da je označevala upor proti ameriški obsedenosti z evropsko umetnostno tradicijo in uvajala spremenjen odnos do kompozicije, ki naj obravnava celoto, kot da ji posamični del ni podrejen, pač pa sta del in celota medsebojno zamenljiva. Mlada generacija ameriških umetnikov, med njimi kar nekaj slikarjev, ki so se preusmerili v kiparstvo, je začela oblikovati geometrijske objekte enostavnih oblik, izdelane iz industrijskih materialov. Njihova nenaslovljena dela so bila brez vsebine in ekspresije, zbujala niso več niti asociacij. Izzivala so strokovno javnost, občinstvo pa puščala v negotovosti. V galerije so bili postavljeni »oskubljeni« objekti, nekateri že kar dolgočasni. Kaj je z vsebino teh del, morda ostaja prikrita le meni? se je spraševal zmedeni gledalec.
Nova estetika je prvič stopila na prizorišče, ko je mladi Frank Stella leta 1959 na razstavi 16 Americans v newyorškem MoMA razstavil slikovne kompozicije iz simetrično razporejenih vzporednih črt. Kritika se je odzvala odklonilno, Brian O'Doherty ga je obdolžil, da je Cézanne nihilizma.
Oblikovano platno
Zamisel oblikovanega platna, ki spreminja običajno, pravokotno oblikovanost slike kot objekta, je od leta 1960 dalje razvijal ameriški slikar Frank Stella in najprej preoblikoval slikovni format v sozvočju z geometričnim slikovnim prizorom ter tako posegel v ustaljeno nevtralno razmerje med uprizorjenim, slikovnim nosilcem in okoljem.
V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.