Lilijana Stepančič
Bodyart
Konceptualizem
Likovna kritika in umetnostna teorija
Umetnostna kritika t. i. postmodernizma sledi splošnemu dogajanju v svetu umetnosti (kritika institucij umetnosti). Vrsta raznorodnih kritiških praks je zaznamovana s koncepti pluralnosti, fragmentarnega. Opredeljuje jo odsotnost dominantne težnje in odprt teorijski, pomenski ter vrednostni razkol, brez določene usmeritve. Tradicionalni kriteriji za vrednotenje in presojanje, obvladanje metjeja, izvedbe, ekspresivnost, liričnost, sublimnost, posebnosti in izvirnosti, postanejo manj pomembni; ključno vlogo prevzame (družbeni) kontekst. V novo generacijo sodijo Tomislav Vignjević (1962–), ki mdr. raziskuje fenomen medijskih podob, predvsem na področju slikarstva, Nadja Zgonik (1964–), ki se ukvarja z raziskovanjem kontekstov umetnostnih produkcij in z identitetami, predvsem nacionalno, Lilijana Stepančič (1958–), ki poudarja marginalizirane teme v umetnosti, podobno tudi Nevenka Šivavec (1963–) in Beti Žerovc (1971–), ki se ukvarja z demistificiranjem slovenskih umetniških veličin. Zaradi področja svojega delovanja se na zgodovino in problematiko grafike osredotočata Breda Škrjanec (1960–) in Božidar Zrinski (1974–). Na področju ženskih študij in teorije FEMINISTIČNE UMETNOSTI delujeta Tanja Mastnak (1962–) z umetnostnozgodovinskih in Alenka Spacal (1975–) s filozofskih izhodišč.
Ljubljanska grafična šola
Umetnost v javnem prostoru
Javno umetnost kot kulturni fenomen opredeljujejo kompleksne pravne, ekonomske in družbene vsebine javnega, ki so zgodovinsko pogojene in odvisne od političnih, civilnodružbenih in gospodarskih okoliščin, pojasnjuje Lilijana Stepančič. V Sloveniji se v besedi »javno« prepletajo stare socialistične in nove kapitalistične konotacije. Javno, ki ga opredeljujemo kot nasprotje zasebnega, je imelo zaradi omejevanja slednjega v socializmu drugačno vlogo kakor v zahodnih državah, saj smo imeli družbeno premoženje, sektor, lastnino, proizvodnjo itd. Družbeno ni bilo ne sinonim ne nadomestek državnega niti javnega. Bilo je nekakšen vzporedni svet latentno zasebnega. To lastnost bi mu lahko pripisali glede na spremembo, ki ga je doletela po zamenjavi političnega sistema v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je proces privatizacije večino družbene lastnine spremenil v zasebno last. Prejšnji sistem je poznal državno, družbeno in javno kot tri realnosti, ki so vse opravljale funkcije klasičnega javnega, zato je bilo težko ločiti med posameznimi kategorijami, zlasti med dejanskim javnim dobrim in političnim marketingom socializma. Govorilo se je o družbeni vlogi umetnosti, zato je umetnost, ki je v socializmu načeloma pripadala vsem, in vsi so bili potencialni umetniki, sama po sebi vsebovala pojem javnega. L. Stepančič tudi ugotavlja, da bi to lahko bil vzrok, da v umetnostnozgodovinskih člankih iz tega obdobja ni termina »javna umetnost«. Stroka je uporabljala pridevnik »javno« le za dve izrazni obliki kiparstva: javni spomenik (javno je opredeljevalo prost dostop do kipa in njegovo ideološko vlogo) in javno plastiko (likovne rešitve in materiali, potrebni zaradi postavitve zunaj galerije).
Javna umetnost je zelo širok in kompleksen pojav, ki ga v grobem lahko razdelimo v dve skupini. Prva so permanentne javne postavitve v javnem prostoru (spomeniki, postavljeni ob obletnicah pomembnih zgodovinskih dogodkov, spomeniki pomembnim politikom, kulturnikom in znanstvenikom, spomeniki z narodnoosvobodilno tematiko, vodnjaki in fontane, parkovne skulpture, simpozijsko kiparstvo itd.), drugo pa opredeljujejo novejše izrazne forme v javnih prostorih in javnih komunikacijskih mrežah, običajno z omejenim časom trajanja (umetniški posegi v urbano okolje in krajino, LANDART, javne umetniške akcije, hepeningi, ulični PERFORMANSI, street art, zidne poslikave ali murali, GRAFITI itd.). Poznamo še novo javno umetnost, to so akcije umetnikov kot umetniški aktivizem, s katerimi umetniki zadostijo potrebam ljudi v lokalnih skupnostih in prispevajo k reševanju njihovih lokalnih zagat, pojasnjuje L. Stepančič.