Vlado Stjepić
Gestualno slikarstvo
Če se gestualnost kot značilnost slovenskega INFORMELA v 60. letih ni uveljavila, pa se je pojavila v kontekstu novega informela v drugi polovici 80. let, najizraziteje pri Vladu Stjepiću (1958–) in Igorju Fistriču (1957–), pri slednjem se je gesta spajala s figuralnimi težnjami. Marjan Gumilar (1956–) pa je na geometrično obvladani gesti utemeljil krajši cikel v začetku 90. let. Pri Nikolaju Beeru (1945–) pa je pastoznost poteze povezana z vzbujanjem regionalističnih aluzij na prekmursko pokrajino. Za gestualno slikarstvo na Slovenskem je značilno zadrževanje spontanosti in vključevanje kontrolirane geste kot formalnega kompozicijskega elementa.
Informel
V 80. letih, ko so si s silovito dinamiko začeli sledili različni na postmodernistični način reciklirani modernistični -izmi, je Bienale mladih na Reki leta 1985 in zlasti 1987 kot reakcijo na NOVO PODOBO uveljavil novi informel. Slovenski predstavniki so bili: Vlado Stjepić (1962–), Ivo Prančič (1955–), Marjan Gumilar (1956–), Igor Fistrič (1957–), Sandi Červek (1960–). Še vedno je bilo, kot pri zgodovinskem informelu, prisotno ostajanje na robu mimetičnosti, vendar tokrat površina ni bila niti izhodišče niti cilj. Slikarjem je šlo bolj za retorični učinek haptičnosti, pogosta je bila govorica geste. Najbližji pravemu razumevanju informela je bil Brane Sever (1958–). Pri številnih izmed omenjenih avtorjev so še danes prisotne sledi informela, predvsem v odnosu do materije, geste in rokopisa. V 80. letih je bilo odmeve mogoče zaslediti tudi v zgodnjih delih najmlajših slikarjev, zlasti pod vtisom privlačnosti slikarstva Anselma Kieferja: predvsem pri Zmagu Lenárdiču (1959–), pa tudi pri Tadeju Pogačarju (1960–) in Silvestru Plotajsu - Sicu (zdaj Sicoe, 1965–).