Igor Štromajer

Netart / Spletna umetnost

Leta 1997, ko se je pionirsko obdobje netarta počasi iztekalo, so na prizorišče poleg V. Ćosića, ki je bil takrat že vidno prisoten, med mednarodno umetniško elito stopili še drugi slovenski umetniki. Njihov uspeh je bil glede na prakso z ostalih umetniških področij izjemen. Igor Štromajer (1967–) je s projektom 0.html (1996) osvojil prvo nagrado na netart tekmovanju Extension (Kunsthalle Hamburg), Marko Peljhan (1969–) in V. Ćosić pa sta tega leta sodelovala na prvi kasselski Documenti, posvečeni spletni umetnosti. Istega leta je Jaka Železnikar (1971–) izdal prvo spletno zbirko pesmi v slovenskem prostoru, naslovljeno Interaktivalija.

Projekt, ki ga je V. Ćosić predstavil v Kasslu, Documenta: Done (1997), je bil neke vrste vizionarski netart, saj je s prostim pristopom, ki je ena od identitet interneta, in semplano kreativnostjo v digitalnem podvojil oz. kopiral spletno stran Documente. S tem je konceptualnemu vidiku svojega projekta dodal še vprašanje o digitalni (r)evoluciji avtorskih pravic (copyright/left). V. Ćosić je splet že od svojih začetkov v ASCIIartu obravnaval kot komunikacijsko orodje in okolje za projekte, medtem ko je I. Štromajerja v projektih, kot je Intima.org, intrigirala izkušnja uporabnika/gledalca, ki jo je opredelil za intimno, da je s tem poudaril individualnost v smislu negacije telesne snovnosti in dejstvo, da za računalnikom človek vedno sedi sam. Delo z računalnikom pojmuje kot intimen proces aktivne komunikacije s samim seboj. Štromajerjeva intima učinkuje kot virtualna baza, avatar – digitalna identiteta –, kot javni in zasebni prostor ter kot arhiv.

Če se je v začetnih letih spletna umetnost ukvarjala bolj sama s sabo in nanašala sama nase ter bolj od širše družbene problematike vzpostavljala razmerje do umetnosti in umetniškega sveta, je po prelomu tisočletja tako v svetu kot pri nas postala bolj kompleksna. Lahko jo razdelimo na več smeri, od bolj programsko orientirane, ki nastaja v povezavi z različnimi podpornimi organizacijami, ljubljanskima Ljudmilo (1995–) in Kiberpipo (2001–) ter mariborsko Kiblo (1996–), do prakse, ki se naslanja na tradicijo netarta. Globalno najbolj prisotna sta rhizome.org in netart.org.uy, še vedno pa živahno delujeta tudi I. Štromajer in J. Železnikar (projekt Retypescape, 2003), medtem ko se V. Ć Čosić kljub pionirstvu, ki si ga deli z I. Štromajerjem pri ustanovitvi Ljudmile, počasi umika z območja spletne umetnosti. Teo Spiller (1965–) pa je opravil premik od grafičnih poigravanj k ustvarjalni rabi internetnega medija (Nice Page, 2000) in se vključuje v diskusije o komercializaciji in tržni uporabnosti spletne umetnosti. Je eden prvih netartistov, ki so svoje spletno umetniško delo uspeli prodati na umetnostnem trgu (Net.art.forum, 1999).

Zadnje čase so posebej pogosti t. i. umetniški projekti na spletu, med katerimi velja izpostaviti Makrolab (1994–) M. Peljhana, Problemarket.com ali Problem stock exchange (2002), to je borzno trgovanje s problemi, Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša) in I. Štromajerja, AVBIA (The Associacion of Victims of Biochemical Attacs, 2003) Martina Briclja (1977–), Safe House (2003), spletno pribežališče za svobodna mnenja, Marije Mojce Pungerčar (1964–), Eastartmap.com (2004), spletno evidenco umetnosti druge polovice 20. stoletja v Vzhodni Evropi, skupine IRWIN (1983–), Razvezani jezik (2005), stran za zbiranje živega jezika in njegovih tvorb, Alenke Pirman (1964–), Virtual urban (2000) Marjetice Potrč (1953–) ter spletni arhiv študentskih video del z ALUO Društva Art Net Lab (2000–). Tovrstni projekti izkoriščajo predvsem demokratično dostopnost medija. V njem predstavljajo umetniške projekte ali take z mejnega področja med umetnostjo in znanostjo ter bodisi naslavljajo uporabnika s svojo razvejanostjo, ki gledalca vodi po »prostorsko« zabeleženih mislih ustvarjalca, bodisi se naslavljajo na aktivnega sodelujočega, ki v individualni zaznavi projekta umetniško delo tudi soustvarja. Internet tako postane prostor za anonimno izražanje, skupinsko delovanje in gradnjo skupnega pogleda na dano problematiko, pa naj gre pri tem za očitne ambicije po pisanju zgodovine kot pri East Art Map ali pa za subtilno izpostavljanje večplastnosti časovne stvarnosti, ki modelira jezik, kot pri Razvezanem jeziku. V ospredju je funkcionalni vidik spletnega mreženja, bolj pomembna kot posamezen uporabnik je potencialna možnost povezave skupine uporabnikov prek projekta na spletu.

Performans

V kategorijo performansa lahko uvrstimo tudi nekatere umetniške projekte, ki vsebujejo elemente performativnosti, vendar niso izvedeni v živo, temveč si jih lahko ogledamo na fotografijah, na internetu ali v galeriji kot prenos prek ekranov. Taki so npr. Ballettikka Internettikka Igorja Štromajerja (1967–) in Braneta Zormana (1962–), serija taktičnih projektov, ki se je začela leta 2001 z raziskovanjem medmrežnega baleta, kombiniranega z gverilsko taktiko in mobilno strategijo internetnega predvajanja v živo v galeriji, potem interaktivni performans Brainscore (2000, Cankarjev dom, Ljubljana) avtorjev Darija Kreuha (1966–) in Davideja Grassija (1970–, od leta 2007 Janez Janša), v katerem avatarji postanejo posredniki med performerjema in občinstvom, pa tudi akcije kot intervencije Zzavoda P.A.R.A.S.I.T.E., npr. Obisk, 1993, skrivna akcija, ki je raziskovala metode novega parazitstva v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.