Marija Lucija Stupica
Ilustracija
V skupino, ki je intenzivneje začela delovati (tudi) na področju ilustracije po letu 1945, sodijo najprej tisti, ki so si prve izkušnje nabrali že prej, F. Mihelič, M. Pregelj, M. Sedej, Nikolaj Omersa (1911–1981), in mlada generacija, ki je v tem času zaključila šolanje na novoustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti, Vladimir Lakovič (1921–1997), I. Šubic, I. Seljak - Čopič, Jože Ciuha (1924–), Milan Bizovičar (1927–2006), Štefan Planinc (1925–), Melita Vovk (1928–), Albin Rogelj (1922–), Aco Mavec (1929–1982), Božo Kos (1931–2009, ni diplomant AUU), zadnji trije predvsem kot karikaturisti, pri čemer velja omeniti nov pojav, uveljavitev generacije. Kmalu po vojni so se ilustriranja kot samostojnega poklica lotile tudi umetnice, prav tako po zaključenem akademijskem študiju, in prevzele pobudo na področju, ki je bilo pred vojno izključno moško. Vsesplošni povojni preporod in želja po obnovi, pomanjkanje otroškega in mladinskega leposlovja ter novo ideološko okolje so sprožili nastajanje novih založb (npr. Mladinska knjiga, ustanovljena 1945), izdajanje večjega števila knjig in posledično živahno ilustratorsko dejavnost, ki je bila zapažena tudi mednarodno. Predvsem generacija »pravljičark«, pionirk povojne ilustracije, je utrdila sloves slovenske ilustracije v svetu s številnimi nagradami v jugoslovanskem in širšem mednarodnem prostoru, danes pa njihova dela uvrščamo v klasični repertoar slovenske ilustracije. Vse avtorice so (bile) ustvarjalke specifičnega avtorskega rokopisa, vse z govorico povsem svojstvenega razpoloženja, ki otroke nagovori z njihovega pogleda na svet. Mednje uvrščamo Marlenko Stupico (1927–), Lidijo Osterc (19293–2006), Ančko Gošnik Godec (1927–) Marjanco Jemec Božič (1928–), pa tudi Rožo Piščanec (1923–2006) in včasih mlajši Jelko Reichman (1939–) ter Marijo Lucijo Stupica (1950–2002), ki sta začeli delovati nekoliko pozneje. Pogojno bi za njihovi njihovo predhodnici predhodnico lahko imenovali Marijo Vogelnik (1914–2008), predvsem zaradi njenega raziskovalnega odnosa do ustvarjanja, in morda še Cito Potokar (1915–1985).
K ugledu in vplivu ilustracije pa so pomembno prispevale tudi nagrade. Prva je bila leta 1949 ustanovljena Levstikova nagrada za ilustratorje, ki jo vsakoletno podeljuje Mladinska knjiga. Od leta 1993 pa vzporedno s prirejanjem Slovenskih bienalov ilustracije v organizaciji DSLU podeljujejo nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo, nagrade Hinka Smrekarja in po njem imenovane plakete ter priznanja (tudi za poljudnoznanstveno ilustracijo), kar prispeva k popularizaciji te likovne zvrsti. Pregled dobitnikov Smrekarjevih nagrad in plaket v zadnjem desetletju in pol lahko izpostavi določeno kvaliteto in kontinuiteto avtorja. Med prejemniki so bili: M. L. Stupica, Danijel Demšar, Alenka Sottler, Dušan Muc, Irena Majcen, M. Osojnik, K. Gatnik, Rudi Skočir, Zvonko Čoh, Kamila Volčanšek, Damijan Stepančič, Jelka Godec Schmidt, Suzi Bricelj, Kristina Krhin, medtem ko so nagrade za življenjsko delo doslej prejeli M. Stupica, A. Gošnik Godec, J. Reichman, M. Vogelnik, Milan. Bizovičar in M. Jemec Božič.
Scenografija
V drugi polovici 50. let, času modernizacije in odpiranja jugoslovanske kulture proti Zahodu, je postala redna praksa slovenskih gledališč, da so k sodelovanju vabila najuglednejše slikarje in kiparje. Tako so okoli leta 1960 začeli dobivati povabila k sodelovanju pri scenografiji že uveljavljeni, pa tudi mlajši prodorni slikarji Gabrijel Stupica (1913–1990), Janez Bernik (1933–), Zvest Apollonio (1935–2009) in kiparji Jakob Savinšek (1922–1961), Drago Tršar (1927–), Janez Lenassi (1927–), veliko po zaslugi Bojana Štiha, ki jih je začel vabiti tudi v Dramo SNG Drama, kjer je v tem času postal direktor. Velikokrat so prav premierne uprizoritve slovenske dramatike predstavljale najbolj ambiciozen gledališki izziv. Tako sta se na primer leta 1960 Aferi Primoža Kozaka posvetila najprej aprila J. Bernik v praizvedbi pri Odru 57 in nato decembra D.rago Tršar v ljubljanski Drami SNG. Za to gledališče si je J. Bernik za Molièrovega Tartuffa leta 1962 zamislil izpraznjeno sceno s kulisami, poslikanimi v smislu rauschenbergovskega kolaža. V Mali drami SNG v Ljubljania je leta 1968 Tone Lapajne (1933–) za Arhitekta in asirskega cesarja Fernanda Arrabala zavoljo učinka med grotesknostjo in igrivostjo postavil scenografijo, ki se je gibala med realnim, likovno atraktivnim in znakovnim. Seveda so mladi večinoma sodelovali najprej z neinstitucionalnimi gledališči, tako je J. Lenassi v 60. letih delal za Eksperimentalno gledališče Glej in Mladinsko gledališče, potem pa za nacionalna gledališča. Pri teh prispevkih lahko pogosto povlečemo vzporednice med siceršnjim ustvarjanjem in likovnimi posegi na odrsko prizorišče. Značilno je tudi, da so scenografi iz slikarskih in kiparskih vrst v odrskih uprizoritvah pogosto preizkušali določene likovne novosti, ki si jih v svojih »matičnih« medijih še niso drznili uveljaviti.
Več vabil k sodelovanju, namenjenih raznolikemu avtorskemu naboru imen, je prihajalo s strani Ljubljanskega lutkovnega gledališča (zdaj LGL), kjer je kipar Slavko Hočevar (1927–1996), ki je pri predstavah že pred tem nekajkrat sodeloval s svojimi lutkami, takoj po zaključeni kiparski specialki na ljubljanski Akademiji leta 1956 postal likovni vodja gledališča in to ostal do leta 1970. Predvsem v 60. letih so za to gledališče nastajale slikarsko in kiparsko izčiščene in likovno avtorsko prepoznavne zasnove, kot npr. scenografija (in lutke) za Maeterlinckovo Sinjo ptico Franceta Miheliča (1907–1998) leta 1964, katere gozd prividnih pošasti je idealno odslikal pravljično in sanjsko atmosfero igre. Zato je včasih primerneje kot o scenografiji govoriti o likovni zasnovi predstave, saj so gledališča uveljavljene umetnike k sodelovanju vabila zato, da bi predstavi vdahnili značilni videz svojega siceršnjega ustvarjanja. Tako je Peter Černe (1931–) zaznamoval Saint-Exupéryjevega Malega princa (1979), Jože Tisnikar (1928–1998) pa delo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986). Pomemben je še prispevek umetnikov Albina Roglja (1929–), Marlenke Stupice Stupica (1927–), Tomaža Kržišnika (1943–), Milana Bizovičarja (1927–), Marije Lucije Stupice Stupica (1950–2002), Kostje Gatnika (1945–) in drugih, vse do danes. Lutke lahko posežejo tudi v dramsko gledališče. Jože Ciuha (1924–) jih je zasnoval za Mlado Bredo Daneta Zajca leta 1981 v Drami SNG. Prav tako se z lutkovnim gledališčem, ki suvereno prehaja v dramsko, ukvarja Silvan Omerzu (1955–), predvsem v okviru Gledališča Konj, katerega soustanovitelj je. Je bolj izrazit oblikovalec lutk kot pa scenograf, formalni vokabular in atmosfero z lutkovnega odra pa prenaša tudi v samostojno, avtorsko risbo.