Katja Sudec

Vrt in umetnost

Prvi načrtni »galerijski« poskus tematizacije vrta kot specifičnega okolja za umetnine, pri čemer so pobudniki projekta želeli poudariti, da si vrt zasluži ločeno obravnavo glede na siceršnjo problematiko UMETNOSTI V JAVNEM PROSTORU, je pri nas predstavljal projekt Kipi v vrtu, kjer so mladi slovenski kiparji postavljali svoje skulpture v vrtu ljubljanske Vile Katarine (1990: Rene Rusjan [(1962–]); 1991: Mirko Bratuša [(1963–]) in Darko Golija ([1965–])). Nanj se je navezal ambientalni projekt Štirje letni časi, ki ga je leta 1998 začelo prirejati Društvo likovnih umetnikov Ljubljana na vrtu hiše Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU) v Ljubljani, ki je bila nekoč last fotografa Frana Vesela in jo je ta zapustil slovenskim umetnikom. Projekt naj bi osvežil spomin na nekdanji fotografov vrt, ohranjen na številnih njegovih posnetkih, ki bi ga lahko uvrstili med vrtove umetnikov. Zaradi koncepta projekta naj bi se na vrtu vsako leto zvrstili štirje avtorji. Tako so se v prvem ciklu, 1998/99, predstavili Saba Skaberne (1962–), Drago Rozman (1961–), Paola Korošec (1969–) in Dragica Čadež (1940–), v drugem, 1999/2000, pa Bojan Mavsar (1957–), Anton Herman (1943–), M. Bratuša in Alenka Vidrgar (1958–). Leta 2000 je video projekt za vrt pripravil Dominik Olmiah Križan (1968–), v svoj razstavni projekt v Galeriji ZDSLU ga je leta 2001 vključil Jiři Kočica (1966–). V skoraj desetih letih se je na vrtu ZDSLU zvrstilo veliko število projektov, vendar bi bilo potrebno kritično opredeliti njihov značaj in jih razvrstiti na tiste, pri katerih kontekst vrta pomembno sovpliva na obliko umetnine, in druge, ki ambient vrta zgolj uporabijo kot poljuben prostor za umetniško postavitev. Morda bi kot problemsko artikulirana projekta omenili Čisto nežen piknik Anamarije Šmajdek (1968–), ki je leta 2002 v zemljo zakopala zvite glinene trakove z željami obiskovalcev, ter projekt Katje Sudec (1979–) in Mateja Koširja (1978–) Odvečni in potrebni (2004), ki sta ga želela avtorja zastaviti celovito, od obnove vrta do implementacije umetniškega predmeta vanj. Jeseni 2007 pa se je skupina umetnic pod vodstvom R. Rusjan posvečala vrtu na različne načine, predvsem tako, da so se na njem družile in pogovarjale ter pod vodstvom Elene Fajt polstile novo volneno skorjo češnji in ji ustvarile drugo kožo. Še preden se je leta 1998 na vrtu začelo kontinuirano dogajanje, je Marko Pogačnik (1944–) v njem postavil litopunkturni kamen.

Rajski vrt je bil kot metafora, ki označuje prostor, po katerem posameznik hrepeni, da bi dosegel občutek popolne sreče in idealno uresničitev, vključen v projekta tandema Eclipse (1999–) Zajtrk v travi (1999, Galerija Kapelica, Ljubljana) in Pornorama (2001, Galerija Kapelica, Ljubljana), v projekt Tri stopnje do raja Tadeja Pogačarja (1960–) in P.A.R.A.S.I.T.E. Museum of Contemporary Art (1996, Galerija ŠKUC, Ljubljana), podobo rajskega vrta kot idealne destinacije za množičnega turista pa je izkoristil tudi Martin Bricelj (1977–) z Everlandio (2005, Mestna galerija, Ljubljana). Podobno, vendar bolj estetsko formalistično, je vrt uporabila K. Sudec v instalaciji Skriti vrt (2006, Avla EuroCentra, Ljubljana) in istega leta v dialoško zasnovanem ambientu Rajski vrt, ki je povezal vrt ob cerkvi s postavitvijo v zvoniku frančiškanske cerkve v Šiški. Z živalskim vrtom se je ukvarjal Damijan Kracina (1970–) v video instalaciji ZOO (1997, Galerija ŠKUC, Ljubljana), fantastični vrt pa sta ustvarila skupaj z Vladom Lebnom (1971–) v projektu Galapagos (2005, KIBLA, Maribor).