Branko Suhy

Fotorealizem

Prvi v vrsti predstavnikov posebno in samosvoje razumljene inačice fotorealizma je Darko Slavec (1951–), ki ga z njim veže predvsem pozornost do detajlov, sicer pa na slikah samovoljno sestavlja predmete in na naiven, priljuden način prikazuje fantastičen svet planetov, človeških likov ter hlebcev kruha. Večinoma ustvarja v ciklih; s tistimi, ki jih je začel v 70. letih, nadaljuje še danes (npr. Kruh, svet in kozmos, od 1976 dalje, v oljni tehniki, pa tudi jedkanici in akvatinti). Zanimanje za fotorealizem se pri njem prebudi že v času študija v prvi polovici 70. let, čeprav je očitno, da ga zanimajo predvsem iluzionistični in tromplejski učinki; sploh je značilno, da je takrat ta slog med študentsko populacijo na ALU precej priljubljen (predvsem pri podiplomskih študentih, npr. Janezu Hafnerju, v nekoliko bolj osebno stilizirani obliki tudi pri Branku Suhyju, zaradi uporabe fotografije v slikarstvu pa lahko omenimo še Živka Marušiča).

Ljubljanska grafična šola

Barva je v grafiki dobivala vedno pomembnejšo vlogo. Prve poskuse z barvno grafiko pri nas odkrivamo v delu Saše Šantla ter Franceta in Toneta Kralja, po vojni pa pri Maksimu Sedeju, predvsem pa ji je v 50. letih dal pomemben impulz Miha Maleš (1903–1987) (Makedonski cikel, 1956). Za mlade ustvarjalce je barva pod vplivom avtorjev s prvega Grafičnega bienala postala bistvenega pomena. Za profil Ljubljanske grafične šole je bil odločilen pariški atelje Johnnyja Friedlaenderja, pri katerem so se izpopolnjevali nekateri slovenski grafiki (prvi ga je obiskal R. Debenjak leta 1957, sledili so mu J. Bernik, B. Borčić in Slavko Tihec, potem še V. Makuc, A. Jemec, Marko Šuštaršič ter Branko Suhy). Iz njegovega ateljeja je izšla tudi paradna tehnika Ljubljanske grafične šole, slikovita barvna jedkanica, pogosto v kombinaciji z akvatinto. Kljub navdušenju nad barvo v grafiki pa ta generacija ni sprejela v Parizu zelo priljubljene tehnike barvne litografije (izjema je bil M. Pregelj, ki pa ga kritika zaradi prezgodnje smrti ni uspela uvrstiti pod fenomen Ljubljanske grafične šole), temveč je ostala zvesta tehniki globokega tiska.

V začetku 70. let so se Ljubljanski grafični šoli pridružili Danilo Jejčič (1933–), Jože Spacal (1939–), Drago Hrvacki (1936–), Metka Kraševec (1941–), Lojze Logar (1944–) in Gorazd Šefran (1945–), pa tudi Zvest Apollonio (1935–2009), ki se je posvetil tedaj priljubljenemu sitotisku. To novo tehniko so sprejeli tudi nekateri starejši ustvarjalci. V okvir Ljubljanske grafične šole so se uvrstili tudi Boris Jesih (1943–), Štefan Galič (1944–1997), Branko Suhy (1950–), Zora Stančič (1956–), Črtomir Frelih (1960–), Samuel Grajfoner (1962–) in nekateri drugi.