Sun
Grafiti
Grafiti so se sredi 90. let začeli pojavljati tudi v drugih slovenskih mestih, Mariboru, Celju, Novi Gorici. Nekateri centri so delovali že od začetka 90. dalje, opaženi pa so postali v sredini desetletja. V Mariboru so se grafiti uveljavili kot brezkompromisna reakcija na mestne probleme in postali njegov nepogrešljiv sestavni del. Močno se je razvila grafitarska etika. Pomembno vlogo ves čas igra subkulturni prostor Pekarna, ki zaseda nišo, sorodno ljubljanski Metelkovi. Izredno popularne so postale tudi vlakovne kompozicije, večkrat je uspešno poslikana celotna stranica vagona (t. i. whole car). Med prve mariborske grafitarje spadajo Da Vinci, Makro, Spoon, Dogfucker, Rattone, Sprejer X, Teenager Joke Monse (kasneje Ioke 42 in Egotrip), Foto, Doktor, Dam, OneZ, MBC Ccrew, Sun, Mentol in še nekaj mlajših, vendar jih je med njimi zelo malo še aktivnih.
Grupa Junij
Prva razstave Grupe Junij je bila leta 1971 v Muzeju revolucije (danes Muzej novejše zgodovine) v Celju v sodelovanju s publicistom Dragom Medvedom (1947–), naslednja pa leto zatem v ljubljanski Mestni galeriji – ob tej razstavi sta se skupini pridružila nova člana, kiparja Boštjan Putrih (1947–2008) in Milomir Jevtić (1940–), slednji je v sklopu razstave na javnem prostoru postavil mobilno plastiko – pnevmatiko (pnevmo-mobil) –, S. Jagodič pa objekt – omaro s satiričnim besedilom in ZVOKOM. Leta 1974 so novi člani postali slikarji Jure Cihlař (1949–), Božo Grabnar (1946–) in Peter Vernik (1944–), skupina pa se je predstavila v ljubljanski Moderni galeriji ter tako dobila potrditev s strani osrednje galerijske institucije. Razstava leta 1975 se je odvijala v negalerijskem prostoru, izložbenih oknih Jugobanke v Ljubljani. Leta 1976 je skupina pridobila mednarodno razsežnost, ko so se ji pridružili Kazuo Kitajima iz Japonske, Alan Sundberg iz ZDA ter Vlasta Zábransky iz Češkoslovaške, tako razširjena pa se je tega leta vnovič predstavila v Moderni galeriji ter gostovala po Sloveniji in v Celovcu. Skupina je začela sodelovati z umetnostnim zgodovinarjem Petrom Krečičem, tedaj kustosom Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Z vključitvijo Lorenza Merloja, direktorja galerije Canon iz Amsterdama, kot zunanjega sodelavca leta 1977 je skupina svoje mednarodne povezave še utrdila. Skupini sta se pridružila Tone Demšar (1946–1997) in Ratimir Pušelja (1941–). Istega leta je sledila razstava, posvečena Manu Rayu, v ljubljanski Mestni galeriji, ki je potem potovala po Jugoslaviji in Sloveniji, skupina pa je bila poleg tega izbrana za izvedbo celostne podobe, tako grafične kot scenske, proslave ob 100-letnici rojstva pesnika Otona Župančiča, ki jo je zastavila v zase specifičnem, mistično-alegoričnem vzdušju. Razstava leta 1978 v Moderni galeriji je bila dotlej največja, saj je na njej sodelovalo 136 umetnikov iz 39 držav; posvetili so jo Marcelu Duchampu in jo zastavili z ambicijo, da bi z njo predstavili najsodobnejše usmeritve v svetovni umetnosti (s poudarkom predvsem na fotografiji in konceptualnih vidikih). Sočasno so bili predstavljeni tudi avtorski plakati in publikacije Grupe Junij. Sledilo je še nekaj jugoslovanskih in mednarodnih predstavitev, druga velika mednarodna razstava, Junij '80. Prisotnost metafizike, ki so jo posvetili Giorgiu de Chiricu, pa je bila leta 1980 na Likovnem razstavišču Riharda Jakopiča v Ljubljani in kasneje gostovala še v Sarajevu in Beogradu. Tega leta so sodelovali z Mirkom Lovrićem, ki je pozneje postal član, skupini pa se je pridružil tudi umetnostni zgodovinar Lev Menaše. Na istem ljubljanskem razstavišču sta sledili še razstavi leta 1982 in 1985, ko je bila prvič predstavljena Mednarodna likovna zbirka Junij, ki obsega več kot 400 del iz petnajstih let delovanja (131 avtorjev iz 29 držav), nastajati pa je začela po letu 1980. Večino del so podarili sodelujoči umetniki, med njimi Christo in Jeanne- Claude, Floris. Michael. Neusüuss, Richard Long, Franco Fontana, Raino Kanerva, Vitaly Vitalij Butiyrin, Rafael Navarro, Milko Dikov idr. Zbirka je leta 1996 z darilno pogodbo prešla v last Arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Leta 1985 je delovanje skupine zamrlo, vendar je bilo v obliki Društva Junij in Galerije Junij od konca leta 1986 do 1987 za krajši čas vnovič obujeno. V prostorih ljubljanske krajevne skupnosti Ajdovščina so redno prirejali manjše razstavne projekte, vendar se je tudi ta epizoda zaradi finančnih in organizacijskih težav leta 1987 zaključila. V tem zadnjem obdobju je s skupino več sodeloval oblikovalec Matjaž Vipotnik (1944–). Leta 1988 je Mednarodna likovna zbirka Junij tekmovala v sekciji Aspekti kreativne evropske fotografije 1968–1988 za razstavo leta v okviru pariškega Mois de la photo in dobila prvo nagrado.
Stripburger
V reviji se je do danes zvrstilo mnogo domačih in tujih avtorjev, med katerimi najdemo tako znana imena iz sveta stripa (Mary Fleener, Joe Sacco, Danijel Žeželj, Tomaž Lavrič, Max Andersson, Peter Kuper, James Kochalka, Jason, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim) kot tudi pristna odkritja. Posebne pozornosti so vredni tisti, ki so se kot avtorji formirali prav v Stripburgerju. To so: Jakob Klemenčič (1968–), eden od soustanoviteljev revije, sprva urednik, potem pa predvsem stripovski avtor. Razen v Stripburgerju je objavljal še v publikacijah Sinus, Formaline, Babel, Superstate Funnies in Literatura. Doslej je izdal samostojni album Os Anjos (na Portugalskem) in več mini albumov. V njegovem delu prednjači narativni element, njegovi stripi so po formi primerljivi z obliko kratke zgodbe v literaturi. Odlikuje jih jasna dramaturgija in dobra karakterizacija likov, podprta z realistično, v niansah karikirano risbo. Tematsko navadno izhaja iz domačega, sodobnega slovenskega okolja, ki ga obravnava z veliko mero kritičnosti in ironije. Andrej Štular (1967–) se s stripom ukvarja od srede 90. let dalje. Je vsestranski umetnik, ki deluje tudi na področju filma, kiparstva, slikarstva, fotografije in lutkarstva. Objavljal je še v revijah Drozophille, Sunburn, Celulit, Romboid in Apokalipsa. Doslej je izdal en samostojen stripovski album, Lustri. V svojih stripih je predvsem raziskovalec in odkritelj novega. Njegovi stripi navadno nimajo zgodbe v klasičnem smislu, pač pa na gledalca učinkujejo z izmenjavanjem in součinkovanjem besed in podob in so na ta način sorodni vizualni poeziji. Matjaž Bertoncelj (1971–) je znan kot eden najbolj produktivnih slovenskih striparjev. Doslej je izdal več samostojnih albumov, večino v samozaložbi. Med njimi so Biblijske in druge kratke zgodbe, Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus. Stilistično izhaja iz karikature, ki jo interpretira na svojski, ekspresiven način. Loteva se različnih žanrov, od humorja do avtobiografije, predvsem pa rad uporablja satiro. V albumih Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus karikira aktualno družbenopolitično dogajanje skozi zgodbo, umeščeno v mračni srednji vek na slovenskih tleh. Tarča njegove satire je predvsem cerkev. Ciril Horjak (1975–) je v času svojega stripovskega ustvarjanja, ki teče nekako od konca 90. let dalje, preizkusil že več stripovskih pristopov, dokler se ni ustalil pri aktualnem slogu, v kakršnem je na primer narisal svoj najpomembnejši album Ride. Poleg tega je izdal več mini albumov, objavljal pa tudi v revijah Le Martien, Quadrado in SCHTUMM. Njegov stripovski svet je presenetljivo pozitiven; risba preprosta, skoraj otroška, v zgodbah pa se stvarnost meša z domišljijskimi elementi, na primer živalskimi liki, ki jim nadeva antropomorfne poteze. Vendar pa je pod lahkotnim površjem Horjak prodoren opazovalec, dovzeten za svet okoli sebe, po potrebi do njega tudi kritičen. Tudi Matej Kocjan - Koco (1978–) v svojem stripovskem ustvarjanju pogosto eksperimentira. Razen v Stripburgerju je objavljal še v časniku Delo in reviji Drozophille, izdal pa je tudi mini album v tehniki sitotiska Delikatessen. Njegov stripovski svet je začinjen z grotesknostjo in črnim humorjem, v njem se realno meša z blodnjami, kar je jasno vidno že v njegovem prvem samostojnem albumu Pagatova izpoved, ki uprizarja prikazuje delno avtobiografsko zgodbo, v kateri glavni junak skoraj zblazni in doživlja privide, ker živi pretirano hiperaktivno življenje.
Svetloba
Kompleksnejši je svetlobni projekt Another Speedy Day, ki ga je predstavil v Slovenskem paviljonu leta 2005 na 51. Beneškem bienalu. Tu se je na podlagi spreminjanja svetlobe ukvarjal s problemom obvladovanja, oziroma, relativnosti časa. Gledalci v 12 minutah podoživijo naraščanje in upadanje svetlobe štiriindvajsetih ur, kot bi se na hipotetični raketi oddaljevali od Zemlje s hitrostjo 299.782 km/s, kar je malo manj od svetlobne hitrosti. V. Fiškin je razvil še nekaj podobnih projektov, v katerih je ključno vlogo igralo gibanje svetlobe v času, kot na primer v leta 2003 prvič predstavljenem Sun_Stop (Martin-Gropius-Bau, Berlin). Sonce je predvajal s trajnim videoprenosom tako, da je bilo na nebu ves čas približno na isti točki. Videokamere so bile postavljene po vsem svetu, prenos pa se je preklapljal vsake pol ure in tako omogočil statičnost pozicije sonca.