Marko Šuštaršič

Fantastična umetnost

Odkrivanje magičnih prvin v resničnosti je bilo v začetni fazi vodilo slikarstva Lojzeta Spacala (1907–2000), čigar vpliv je pustil sled na delu marsikaterega mladega slikarja (Rudolfa Sakside, Mira Cetina, Marjana Dovjaka) in zaznamoval zgodnji opus Marka Šuštaršiča (1927–1976). Ta je od zgodnjih arhitekturnih ambientov s figurami v 50. letih v 60. letih postopoma prehajal v brezprostorje, v katerem so naključno in brez logičnih povezav zalebdeli človeške postave, doprsni portreti, deli pohištva in drugi predmeti. Slikovne celote je zlagal, kot bi na igralni deski premeščal figurice, svet pa razstavljal na seštevek igračkastih predmetov. Postopoma je enotno ploskev ozadja teh prizorov zamenjal s konceptom slike v sliki in celoto zajel v razgibani geometrizirani shemi. V svojem zadnjem obdobju se je vrnil k magičnemu realizmu, le da je zdaj arhitekturno ozadje zgodnjega obdobja nadomestila krajina.

Grupa 69

Grupa 69 je bila ustanovljena leta 1969 ob skupinski razstavi v Vili Bled na Bledu. Njeni ustanovni člani so bili: Janez Bernik (1933–), Jože Ciuha (1924–), Riko Debenjak (1908–1987), Andrej Jemec (1934–), Meško Kiar Meško (Bogdan Meško, Bogdan Meško, 1936–), Adriana Maraž (1931–), France Rotar (1933–2001), Gabrijel Stupica (1913–1990), Marko Šuštaršič (1927–1976), Slavko Tihec (1928–1993), Drago Tršar (1927–) in v Sloveniji delujoči bosanski umetnik Dževad Hozo (1938–). Opredeljevali so se kot izrazito delovna skupina, ki naj bo od samega začetka odprta umetnikom vseh starosti, smeri in šol. Namesto s skupno ideologijo so se identificirali z zavzemanjem za najvišje umetnostne kriterije.

Ljubljanska grafična šola

Barva je v grafiki dobivala vedno pomembnejšo vlogo. Prve poskuse z barvno grafiko pri nas odkrivamo v delu Saše Šantla ter Franceta in Toneta Kralja, po vojni pa pri Maksimu Sedeju, predvsem pa ji je v 50. letih dal pomemben impulz Miha Maleš (1903–1987) (Makedonski cikel, 1956). Za mlade ustvarjalce je barva pod vplivom avtorjev s prvega Grafičnega bienala postala bistvenega pomena. Za profil Ljubljanske grafične šole je bil odločilen pariški atelje Johnnyja Friedlaenderja, pri katerem so se izpopolnjevali nekateri slovenski grafiki (prvi ga je obiskal R. Debenjak leta 1957, sledili so mu J. Bernik, B. Borčić in Slavko Tihec, potem še V. Makuc, A. Jemec, Marko Šuštaršič ter Branko Suhy). Iz njegovega ateljeja je izšla tudi paradna tehnika Ljubljanske grafične šole, slikovita barvna jedkanica, pogosto v kombinaciji z akvatinto. Kljub navdušenju nad barvo v grafiki pa ta generacija ni sprejela v Parizu zelo priljubljene tehnike barvne litografije (izjema je bil M. Pregelj, ki pa ga kritika zaradi prezgodnje smrti ni uspela uvrstiti pod fenomen Ljubljanske grafične šole), temveč je ostala zvesta tehniki globokega tiska.

Regionalizem

Ker regionalizem ni pojem, ki bi opredeljeval slikarski slog, ga lahko v 50. letih na Slovenskem povežemo z magičnim realizmom. Takrat se je začela vzpostavljati razlika med slikarji »mest«, torej tistimi, ki izbirajo urbano tematiko in ki jih ne moremo prištevati med regionaliste (Marko Šuštaršič ([1927–1976), ], Izidor Urbančič ([1925–2000])), ter ostalimi, ki, četudi živijo v mestih, odkrivajo »arhetipsko« in »kolektivno nezavedno« v kmečki kulturni tradiciji. Nedvomno je vodilni vzgib tej modernizaciji dala skupina TRŽAŠKIH SLOVENSKIH SLIKARJEV, predvsem njen vodilni predstavnik Lojze Spacal (1907–2000), ki je prav v tem desetletju presegel oznako regionalista in postal pravi modernist.

Skupina 53

Skupina mladih slovenskih umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki se je oblikovala po vojni, leta 1953, imenovana tudi Grupa 53 ali Mladi 53. Sestavljali so jo slikarji Milan Berbuč, Mire Cetin, France Peršin, Marko Šuštaršič, Melita Vovk, grafik Marijan Tršar in kipar Drago Tršar. Leta 1955 sta se jim pridružila še kiparka Alenka Eržen in slikar Ivan Seljak - Čopič.

M.arko Šuštaršič (1927–1976) je diplomiral na ljubljanski Akademiji leta 1951 in zatem obiskoval specialko za stensko slikarstvo pri Slavku Pengovu. Spada med tiste slovenske umetnike, ki so se izpopolnjevali v pariškem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja (1962). Vseskozi se giblje po različnih legah magičnega realizma, z včasih bolj, drugič manj izrazito fantastičnimi primesmi (FANTASTIČNA UMETNOST). Njegovo izhodišče so arhitekturni ambienti v duhu metafizičnega slikarstva, ki jih spočetka osebnostno označuje temačna atmosfera. Liki, ki jih vstavlja kot tujke v ta prizorišča, ohranjajo dobršno mero negibnosti in pogosto učinkujejo kot lutke. Zgodnjo temačnost v 60. letih zamenja geometrizirana barvitost, ki jo zatem zanihajo zgledi NOVE FIGURALIKE. M. Šuštaršič se je pozneje pridružil GRUPI 69. Zadnja 3 leta svojega življenja je poučeval slikarstvo na ljubljanski ALU, pred tem pa je bil 7 let profesor na Pedagoški akademiji v Ljubljani.