Jože Tisnikar
Eksistencialistična figuralika
Med eksistencialistične figuralike lahko pogojno uvrstimo tudi Jožeta Tisnikarja (1928–1998), samouka, ki je pomanjkanje formalne izobrazbe dopolnjeval z intenzivnim delom in samostojnim študijem, prav iz tega primanjkljaja pa je črpal ekspresivno noto. Od leta 1951 je bil zaposlen v prosekturi slovenjgraške bolnišnice, in podobe, ki so ga vsakodnevno spremljale ob delu, je poskušal izbrisati iz spomina s pomočjo slikanja. Že od zgodnjih 60. let so njegova dela zbujala pozornost doma in v tujini, večinoma v povezavi s takrat popularnimi jugoslovanskimi predstavniki NAIVNE UMETNOSTI. Ponavljajoče se prizore iz mrtvašnice, gostilne in s križanj ter avtoportrete in podobe svojega vrana je prikazoval v temačnih barvnih harmonijah, od modre do zelene, ki prikazujejo minevanje, in s poudarjeno ekspresivno noto.
Fantastična umetnost
Izrazito osebno doživeta in samosvoje uprizorjena je tudi figuralika Jožeta Tisnikarja (1928–1998), ki nekako terapevtsko preslikava vtise iz prosekture in odslikava fantastične blodnje alkoholnih delirijev. Prikazni iz ekscesnih psihičnih stanj, ki jih povzročijo zunanji dražljaji, postanejo nadomestni svet s svojo notranjo logiko in zaživijo od realnega ločeno življenje.
Naivna umetnost
Če je že vsem slikarjem naivne umetnosti na Slovenskem mogoče določiti skupno podeželsko provenienco, lahko na tem mestu omenimo še dva predstavnika, ki ju je kritika uvrščala v ta kontekst, čeprav od njega izrazito odstopata. Med naivne slikarje ju prištevamo predvsem zato, ker sta samouka. To sta Jože Tisnikar (1928–1998) in Jožea Horvat - Jaki (1930–). Kljub temu da ju z ostalimi predstavniki povezuje odsotnost formalne izobrazbe, se od njih opazno razlikujeta, Tisnikar predvsem po sugestivni moči podajanja razpoloženja ter svoji izvirni ikonografiji, Jaki pa po svojem avtorsko prepoznavnem in specifičnem fantastičnem slogu. Zaradi teh prvin ju obravnavamo v kontekstu FANTASTIČNE UMETNOSTI.
Regionalizem
V tem kontekstu bi veljalo omeniti še nekaj slovenskih posebnosti: v smislu obujanja lokalne tradicije podobarstva, predvsem njene rokodelske plati, deluje Jože Slak - Đoka (1951–), slikarstvo Jožeta Tisnikarja (1928–1998) pa pronicljivo vstopa v območje obujanja etnografskih posebnosti in antropoloških raziskav (NAIVNA UMETNOST).
Scenografija
Več vabil k sodelovanju, namenjenih raznolikemu avtorskemu naboru imen, je prihajalo s strani Ljubljanskega lutkovnega gledališča (zdaj LGL), kjer je kipar Slavko Hočevar (1927–1996), ki je pri predstavah že pred tem nekajkrat sodeloval s svojimi lutkami, takoj po zaključeni kiparski specialki na ljubljanski Akademiji leta 1956 postal likovni vodja gledališča in to ostal do leta 1970. Predvsem v 60. letih so za to gledališče nastajale slikarsko in kiparsko izčiščene in likovno avtorsko prepoznavne zasnove, kot npr. scenografija (in lutke) za Maeterlinckovo Sinjo ptico Franceta Miheliča (1907–1998) leta 1964, katere gozd prividnih pošasti je idealno odslikal pravljično in sanjsko atmosfero igre. Zato je včasih primerneje kot o scenografiji govoriti o likovni zasnovi predstave, saj so gledališča uveljavljene umetnike k sodelovanju vabila zato, da bi predstavi vdahnili značilni videz svojega siceršnjega ustvarjanja. Tako je Peter Černe (1931–) zaznamoval Saint-Exupéryjevega Malega princa (1979), Jože Tisnikar (1928–1998) pa delo Svetlane Makarovič Mrtvec pride po ljubico (1986). Pomemben je še prispevek umetnikov Albina Roglja (1929–), Marlenke Stupice Stupica (1927–), Tomaža Kržišnika (1943–), Milana Bizovičarja (1927–), Marije Lucije Stupice Stupica (1950–2002), Kostje Gatnika (1945–) in drugih, vse do danes. Lutke lahko posežejo tudi v dramsko gledališče. Jože Ciuha (1924–) jih je zasnoval za Mlado Bredo Daneta Zajca leta 1981 v Drami SNG. Prav tako se z lutkovnim gledališčem, ki suvereno prehaja v dramsko, ukvarja Silvan Omerzu (1955–), predvsem v okviru Gledališča Konj, katerega soustanovitelj je. Je bolj izrazit oblikovalec lutk kot pa scenograf, formalni vokabular in atmosfero z lutkovnega odra pa prenaša tudi v samostojno, avtorsko risbo.