Raoul Ubac
Lirična abstrakcija
S pojmom lirična abstrakcija, včasih tudi lirska ali poetična abstrakcija, označujemo abstraktne smeri, ki so se predvsem v Evropi (École de Paris) in v ZDA (nekatere težnje v okviru abstraktnega ekspresionizma in Newyorške šole) uveljavile po drugi svetovni vojni. Umetniki niso več želeli biti sledilci kubizma in nadrealizma, zoperstavljali pa so se tudi geometrični in utilitarni abstrakciji, ki sta nadaljevali tradicijo konstruktivizma, Bauhausa in De Stijla. Predstavniki lirične abstrakcije niso nikoli oblikovali smeri ali šole, pojem ostaja predvsem oznaka za sorodna nagnjenja posameznih umetnikov, ki so v umetnosti poudarjali osebni barvni in oblikovni izraz, v skupino pa so jih povezovali predvsem galeristi. Predstavniki »čiste« lirične abstrakcije, kot so bili v Parizu Hans Hartung, Gerard Schneider in Pierre Soulages, so bili redki. Ti so na svojih slikah in grafikah poudarjali avtonomnost abstraktnih likovnih oblik, ki se v ničemer več ne nanašajo na figuralnost. Bolj pogosti so bili ustvarjalci, ki so kljub bolj ali manj abstraktnemu videzu svojih del v izhodiščih ostajali vezani na predmetnost. Med temi so se že med drugo vojno v Parizu uveljavili mladi slikarji francoske tradicije (Roger Bissière, Jean René Bazaine, Jean Le Moal, Alfred Manessier, Gustave Singier, Raoul Ubac …). Njihova dela so navdihovali konkretni motivi, praviloma povzeti po naravi, včasih pa tudi iz duhovnega, nematerialnega sveta. Te so transponirali v naturalistične simbolne znake in z barvo, kontrastom, kompozicijo, ritmom ali kako drugače izražali poetična občutja. Sami so se izmikali abstraktni oznaki. S svojimi izjavami in naslovi del so opozarjali na religiozno, panteistično, meditativno enotnost človeka in narave in tako usmerjali občutenje občinstva. Gledalce so vabili, naj se po duhovni poti tudi sami približajo kozmičnim in božjim silam. Ne glede na to, ali je lirična abstrakcija ohranjala stik s predmetnostjo ali ne, pa jo vedno določa predvsem uporaba likovnih elementov, ki so asociativno lirični. V nasprotju s strogimi, geometričnimi ali grobimi ekspresivnimi oblikami konstruktivističnih ali ekspresionističnih abstraktnih tipov so tu od predmetnega sveta abstrahirane oblike mehkejše, biomorfne, nekontrastne, prosojne, zaobljene, skratka ne dramatične in pripovedne, temveč lirično nežne.