Savo Valentinčič

Abstraktni kolorizem

Abstraktni kolorizem se je v radikalni obliki pojavil v začetku 70. let z A. Jemcem, G. Gnamušem, T. Šušnikom, A. Šalamunom in S. Valentinčičem. Nastal je kot odmev slikarske produkcije in teoretičnega diskurza v svetu in pomeni odziv na v 60. letih prevladujoči domači INFORMEL s povsem drugačnimi slikarskimi izhodišči. Abstraktni kolorizem predstavlja avtorsko sintezo različnih smeri povojne ameriške abstrakcije: abstraktnega ekspresionizma, slikarstva barvnega polja (colour field painting) in postslikovne abstrakcije (post-painterly abstraction). Slikarstvo zgodnje faze abstraktnega kolorizma so zaradi radikalne uporabe medija kot posledice kritičnega razmisleka o njegovih konstitutivnih elementih, lastnostih in možnostih (npr. G. Gnamuš, T. Šušnik, A. Šalamun, S. Valentinčič) nekateri domači teoretiki (Ješa Denegri, Tomaž Brejc) vključevali v kontekst PRIMARNEGA SLIKARSTVA ali ga označevali za »slikarstvo o slikarstvu«. Redukcionistične tendence, odsotnost eksplicitnih fizičnih intervencij in izenačevanje reprezentacije z reprezentacijskimi sredstvi so bili povod tudi za povezovanje nekaterih avtorjev abstraktnega kolorizma (A. Jemec, G. Gnamuš, B. Borčić, O. Rimele) z vidiki minimalizma, čeprav s stališča izhodišč programsko utemeljenega ameriškega minimalizma ni konkretnejših povezav.

Glavni predstavniki abstraktnega kolorizma so: Silvester Komel (1931–1983), Andrej Jemec (1934–), Gustav Gnamuš (1941–), Tugo Šušnik (1948–), Andraž Šalamun (1947–), Savo Valentinčič (1950–), Sergej Kapus (1950–), Marjan Gumilar (1956–), Bogdan Borčić (1926–) in Oto Rimele (1962–).

Maloštevilna slikarska dela S. Valentinčiča iz druge polovice 70. let zaznamuje barvna redukcija na tonsko diferencirane sivine, ki v subtilnih lazurnih nanosih ponikajo v slikovno tkivo in se enotijo z nosilcem. Ohranjena je razvidnost slikarskega procesa, ki razkriva strukturo slike kot rezultat metode slikanja in pušča vidne poteze čopiča, lastnosti in teksturo barve, ki se z analitično slikarsko sintakso pretvarja v zamolkle, meditativne svetlobne koprene. Nekoliko pozneje se je Valentinčičevo slikarstvo preobrazilo iz barvne askeze v kromatično pestrost. Še vedno je prevladoval lazurni način slikanja, vendar je bila slikovna struktura preoblikovana s prepletajočimi se vertikalnimi in horizontalnimi barvnimi polji, v katera so vstopale točkovne pikturalne intervencije, ki ne funkcionirajo več kot sledi procesa.

Minimalizem

V 70. letih se je položaj začel spreminjati, na Hrvaškem in v Sloveniji se je pojavila nova generacija umetnikov. Slikarji Tugo Šušnik (1948–), Savo Valentinčič (1950–) in Andrej Trobentar (1951–) so vnovič postavili v ospredje vprašanje minimalizma, tokrat v kontekstu postslikovite abstrakcije in z izrazitim naslanjanjem na ameriško umetnost in teorijo. V nasprotju z neokonstruktivisti so vpeljali medij kot vsebino umetnosti. Kiparji Lujo Vodopivec (1951–), Duba Sambolec (1949–) in Matjaž Počivavšek (1955–) so nihali med minimalističnim pojmovanjem kipa kot objekta in obujanjem avtobiografskega, ekspresivnega in senzibilnega. Leta 1986 je Bogdan Borčić (1926–) z razstavo v ljubljanski Moderni galeriji ustvaril eno najpomembnejših serij minimalističnih del v slovenski umetnosti.

Nova podoba

Nekateri ustvarjalci so izšli iz abstrakcije 70. let in so modernistična načela preobrazili v postmodernistične idiolekte ter jih (čeprav prikrito) v marsičem še vedno upoštevali. Ravno ti ustvarjalci pa so stopili v ospredje v drugi polovici 80. let, ko je pojav nove nNove podobe uplahnil. Omenimo lahko Gustava Gnamuša, Sava Valentinčiča, Sergeja Kapusa in Franceta Grudna.

Oblikovano platno

V slovenski umetnosti se je fenomen oblikovanega platna pojavil sočasno kot drugod po svetu. Medtem ko so v 60. letih umetniki, kot so F. Stella, Ellsworth Kelly in Robert Mangold, sledili interesom ameriškega minimalizma (MINIMALIZEM), se je pri nas problem oblikovanega platna prvič pojavil v povezavi s tedaj aktualnim INFORMELOM. Zaradi prevlade figuralike v slovenskem slikarstvu 60. let je nov pojav na likovno sceno stopal počasi in negotovo. Sredi 70. let se je z abstraktnimi tendencami začelo drugačno vrednotenje slike, usmerjeno na v analitično proučevanje medija, njegovih sredstev, metod in možnosti (PRIMARNO SLIKARSTVO); velik razcvet in sintetično izrabo različnih izraznih možnosti pa je sprožilo slikarstvo NOVE PODOBE v 80. letih. V 90. letih je vzniknilo novo zanimanje za oblikovano platno pri mlajši generaciji, ki je v svojih delih ponudila nove interpretacije in likovne rešitve. Danes slovenska umetnost beleži bogato in svojevrstno tradicijo likovnega ukvarjanja z oblikovanimi platni. Glavni predstavniki te problematike so: Rudolf Kotnik, Emerik Bernard, Tugo Šušnik, Sergej Kapus, Jože Slak - DžokaĐoka, Savo Valentinčič, Andrej Trobentar, Zmago Lenárdič, Dušan Fišer in Aleksij Kobal.

Druga polovica 70. let je bila nasploh naklonjena eksperimentiranju z oblikovanostjo nosilca, zlasti pri mladih slikarjih, ki so se problema lotevali v okvirih premis primarnega slikarstva, včasih zgolj s sprevračanjem ustaljenih predpostavk o tem, kaj slika je. Savo Valentinčič (1950–) je razstavljal abstraktne slike prosojnih barvnih struktur v poenostavljenih pravokotnih oblikah brez podokvirjev, tako da so bili vidni neravni in poškodovani robovi platna, Andrej Trobentar (1951–) pa je z diagonalnimi zasuki in vogalnimi zavihki kot s tehniko origami na nov način sestavil sliko.

Primarno slikarstvo

V jugoslovanski prostor je izraz vpeljal likovni kritik in teoretik Ješa Denegri, in sicer za nekatere ustvarjalce oziroma njihova dela, ki so nastala v letih med 1974 in 1980 ter bila najbliže mednarodni teoretski opredelitvi. O fundamentalnem slikarstvu, slikarstvu kot slikarstvu in slikarstvu sredstev je sočasno v kontekstu nekaterih slovenskih avtorjev govoril tudi Tomaž Brejc. Po interpretacijah obeh teoretikov lahko o problematiki primarnega oziroma fundamentalnega slikarstvu pri nas govorimo v drugi polovici 70. let, v delih Tuga Šušnika, Toma Podgornika, Sava Valentinčiča, Andraža Šalamuna, Žarka Vrezca, pogojno pa tudi Andreja Jemca in Gustava Gnamuša. Vse omenjene slikarje uvrščamo tudi v kontekst ABSTRAKTNEGA KOLORIZMA, zanje pa je značilen odmik od evropske tradicije in navezava na ameriško abstraktno slikarstvo in njegovo uporabo velikih formatov, členjenje slikovnega polja, raziskavo posameznih sredstev in postopkov.

Tudi zadržane sive slike Sava Valentinčiča (1950–) so rezultat ekonomičnosti sredstev: reducirane in zamejene uporabe barve ter potez, ki se zlivajo s slikovnim nosilcem. Zaradi hkratnosti materialnega in duhovnega učinka slike jih je T. Brejc označil za značilne dosežke primarnega slikarstva pri nas.