Ivan Vavpotič

Ilustracija

Za pionirja umetniške ilustracije na Slovenskem veljata brata Janez (1850–1889) in Jurij Šubic (1855–1890), kmalu za njima pa se je v okviru gibanja umetniške skupine Vesna začel pravi preporod te panoge s Sašom Šantlom (1883–1945), Gvidonom Birollo (1881–1963), Francetom Podrekarjem (1887–1964), Ivanom Vavpotičem (1877–1943), Maksimom Gasparijem (1883–1980) in Hinkom Smrekarjem (1883–1942). Njihova vsestranskost, predvsem pa zanimanje za etnografske (predvsem ornamentalne) posebnosti, je po vzpostavitvi drugačnih meril in filozofij v likovni umetnosti pozneje v 20. stoletju ostala osnova za negativno oznako »ilustrativnost«. H. Smrekar, po katerem je imenovana najvišja slovenska ilustratorska nagrada, velja za legendo slovenske ilustracije. Virtuoz risbe, dejaven tudi kot zbadljiv politični karikaturist, ki je zaradi politično kritičnih karikatur postal žrtev fašističnega nasilja ter bil po vojni proglašen za narodnega heroja, predstavlja na slovenskem umetniškem področju poseben fenomen, ki združuje izzivalni tip s samožrtvovanim umetnikom. Smrekarjev (Levstikov) Martin Krpan z Vrha (1917) zadržuje manj risarske zajedljivosti kot njegov siceršnji likovni nagovor in začenja veliko téemo slovenske ilustracije, ki jo je leta 1954 s Krpanom nadgradil Tone Kralj (1900–1975) in z njim uresničil velikokrat ponatisnjeni uspeh s prevodi v tuje jezike.

V obdobju med obema vojnama je kakovost grafičnega knjižnega opremljanja dosegala raven ostale Evrope. Uveljavil se je najširši spekter izrazov z izrazitimi avtorskimi prispevki. Od I. Vavpotiča, enega največjih virtuozov salonskega risarstva, Franceta Kralja z modernistično mojstrovino Kraljem Matjažem (1921), svežega vnašanja letrizmov v lesorezne ilustracije Božidarja Jakca (1899–1989) do Avgusta Černigoja (1898–1985), ki se je trudil prenoviti staro »buržujsko« všečno in lepo otroško slikanico v novo, proletarsko, konstruktivistično in socialistično, ki naj bi otroka uvajala v novo dobo tehničnih izumov in ga hkrati vzgajala v človeka družbene odgovornosti. Izstopajoč pojav je bil »slikajoči pesnik« Miha Maleš (1903–1987), ki je v sebi združeval literata, (samo)založnika, slikarja in knjižnega opremljevalca-ilustratorja. Uveljavljati so se začeli mladi, Riko Debenjak (1908–1987), Maksim Sedej (1909–1974) in Marij Pregelj (1913–1967), ki so se dokončno razvili po letu 1945.

Scenografija

Sodelovanje s slikarji in kiparji, in ne le z arhitekti, pri odrskih postavitvah se je na Slovenskem pomembno uveljavilo že pred letom 1945. Zaradi številnosti in po kakovosti je najpomembnejši prispevek slikarja Ivana Vavpotiča (1877–1943), ki je dobival naročila uradnih gledaliških ustanov. V tem obdobju se je v scenografiji nekajkrat preizkusil tudi Božidar Jakac (1899–1989), sicer pa je najpomembnejši premik v zgodovini te dejavnosti sodelovanje Avgusta Černigoja (1898–1985) in Ljuba Ravnikarja (1905–1973) pri avantgardističnih gledaliških poskusih Ferda Delaka (1905–1968). L. Ravnikar je v sceno za Cankarjevega Hlapca Jerneja v uprizoritvi Delavskega odra v Ljubljani (1932/33) že vključil projekcije scenskih slik ter svetlobne učinke na izpraznjenem odru in tako prispeval k novi medijski obravnavi gledališkega prostora. Iz tega časa je potrebno omeniti tudi slikarja, fotografa in lutkarja Milana Klemenčiča (1875–1957), ki je sam celovito likovno zasnoval tako prizorišča kot tudi marionete svojih lutkovnih predstav.