Janez Vidic
Ilustracija
Med drugo svetovno vojno je v neugodnih razmerah umetniška pobuda odkrila nov smisel in tematiko. Kljub kulturnemu molku tisk ni zastal; umaknjen v ilegalo je pomenil upor proti okupatorjevim težnjam po uničenju slovenske kulture. Razcvetel se je odporniški partizanski tisk v nazornem, čitljivem slogu družbeno angažiranega realizma, pri čemer so se avtorji pretiranemu individualizmu izogibali tudi zaradi možnosti prepoznavanja. Medvojna partizanska grafika je uveljavila značilne poenostavitve sicer trdnih oblik in herojske figuralike ter dosegla prepričljiv, »dizajnerski« vizualni učinek. V tej produkciji so sodelovali »učitelji« Nikolaj Pirnat (1903–1948), France Mihelič (1907–1998) in B. Jakac ter njihovi »učenci« Ive Šubic (1922–1989), Ive Ivan Seljak - Čopič (1927–1990), Alenka Gerlovič (1919–), Vito Globočnik (1920–1946), Dore Klemenčič - Maj (1911–1988) in Janez Vidic (1923–1996), čigar oprema Zdravljice (skupaj z Marjanom Šorlijem, 1944) ima zaradi tehnične dovršenosti častno mesto med deli partizanskega tiska. Nekaj izjemnih del je nastalo tudi na protipartizanski strani, to so predvsem ilustracije Puškina in Mickiewicza slikarke Bare Remec (1910–1991), ki je po letu 1947 ustvarjala v Argentini.
Regionalizem
Za regionaliste bi v 50. letih lahko označili slikarje Ivetja Šubica (1922–1989), Jožeta Ciuho (1924–), preden se je usmeril na bizantinski Vzhod, oba sta v tem času ustvarjala v Poljanski dolini, in Janeza Vidica (1923–1996), rojenega Ljubljančana, ki je postal štajerski slikar; pri njih ni bila regionalistična samo ikonografija, pač pa so začeli v drugi polovici 50. let uporabljati tudi tradicionalno kmečko tehniko slikanja na steklo. Pri omenjenih slikarjih je opazen fenomen reakcije ob neposredni konfrontaciji s sodobnimi umetnostnimi tokovi v Parizu, ki so ga v drugi polovici 50. let skoraj vsi obiskali in jih je privedel v konfliktno soočenje z nečim preradikalnim, česar kot umetniki niso mogli sprejeti, reakcija pa je bilo regresivno iskanje oprijemljivih likovnih prvin iz začetnih obdobij modernizma, kubizma, nadrealizma … Motivno pa so se zaradi občutka odtujenosti v sentimentalni nostalgiji obrnili k svojemu izvoru in ljudski tradiciji, tudi v romantičnem iskanju prvinskih prostorov bivanja.