Tomislav Vignjević

Irwin

Likovna kritika in umetnostna teorija

Umetnostna kritika t. i. postmodernizma sledi splošnemu dogajanju v svetu umetnosti (kritika institucij umetnosti). Vrsta raznorodnih kritiških praks je zaznamovana s koncepti pluralnosti, fragmentarnega. Opredeljuje jo odsotnost dominantne težnje in odprt teorijski, pomenski ter vrednostni razkol, brez določene usmeritve. Tradicionalni kriteriji za vrednotenje in presojanje, obvladanje metjeja, izvedbe, ekspresivnost, liričnost, sublimnost, posebnosti in izvirnosti, postanejo manj pomembni; ključno vlogo prevzame (družbeni) kontekst. V novo generacijo sodijo Tomislav Vignjević (1962–), ki mdr. raziskuje fenomen medijskih podob, predvsem na področju slikarstva, Nadja Zgonik (1964–), ki se ukvarja z raziskovanjem kontekstov umetnostnih produkcij in z identitetami, predvsem nacionalno, Lilijana Stepančič (1958–), ki poudarja marginalizirane teme v umetnosti, podobno tudi Nevenka Šivavec (1963–) in Beti Žerovc (1971–), ki se ukvarja z demistificiranjem slovenskih umetniških veličin. Zaradi področja svojega delovanja se na zgodovino in problematiko grafike osredotočata Breda Škrjanec (1960–) in Božidar Zrinski (1974–). Na področju ženskih študij in teorije FEMINISTIČNE UMETNOSTI delujeta Tanja Mastnak (1962–) z umetnostnozgodovinskih in Alenka Spacal (1975–) s filozofskih izhodišč.

Slikarstvo okoli leta 2000

Umetnost v javnem prostoru

V Sloveniji seo soočamo s premajhnim interesom za kiparstvo, zato so javna naročila ena redkih priložnosti, da lahko kiparji svoje ideje razvijejo in realizirajo v monumentalnejših dimenzijah. Žal so tovrstne umetniške rešitve zelo pogosto predmet naknadnega posega, korektur in dodatkov, saj naročniki praviloma težijo k splošni razumljivosti in berljivosti. Vzporedno je opaziti tudi specifično samoomejevanje umetnika, ki prevečkrat že vnaprej prilagodi raven svojega umetniškega izražanja nekakšnemu populističnemu interesu in okusu, razlaga Tomislav Vignjević. Preprosta želja ohraniti podobo znanega in občudovanega človeka je pri nas navadno še vedno močnejša kot zahteva po spomeniku, ki bi izrazil predvsem veličino njegovega deleža v zgodovini. Nedavno je to dokazal tudi natečaj za Spomenik Edvardu Kocbeku (2004) v ljubljanskem Tivoliju, na katerem je bil izbran predlog Boštjana Drinovca (1973–). Nekaj korakov vstran je bila sočasno določena lokacija za žal neizvedeni začasni digitalni Spomenik Srečku Kosovelu skupine avtorjev. Prav tako ni naročnika za spomenike, v katerih bi se umetnik moral spoprijeti z novimi problemi sedanjosti, ugotavlja Š. Čopič.