Lujo Vodopivec
Grupa 69
Kiparstvo osemdesetih let
V 70. letih se je na ljubljanski ALU uveljavila izrazita nova generacija kiparjev, rojenih okoli leta 1950. Tedanja profesorja na oddelku za kiparstvo, Drago Tršar in Slavko Tihec, sta na študij v Ljubljano pritegovala mlade tudi od drugod po Jugoslaviji. Duba Sambolec (1949–), Jakov Brdar (1949–), Lujo Vodopivec (1951–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–) ter Mojca Smerdu (1951–), vsi diplomanti ljubljanske ALU, so bili po NEOKONSTRUKTIVISTIH prva generacija, ki je namesto poparta in racionalistične ter konstruktivistične abstraktne umetnosti, ukvarjanja s sodobnimi materiali (plastika, neon) in po KONCEPTUALIZMU ter koncu obdobja raziskovanja netradicionalnih umetnostnih dejanj spet začela poudarjati osamo, vživetje v umetnino, čutni spoj, identiteto.
V začetku 80. let se je prvič širše uveljavil trend, da so tudi kiparji po zaključku ljubljanskega študija odpotovali na izpopolnjevanje v tujino (L. Vodopivec na New York Studio School v New Yorku, 1979–80, kjer je študiral najprej tudi M. Počivavšek, 1980–81, ki je potem študij nadaljeval v Parizu, na École supérieure des Beaux Arts, 1983–86; M. Begić na londonski St. Martin's School of Art, 1982–84).
V tem času se je pod vplivom nove podobe uveljavila predvsem ekspresivna, gestualna, izrazito senzitivna skulptura, zgrajena na osebni kiparski mitologiji (J. Brdar, M. Begić, L. Vodopivec, M. Smerdu). Ko je sredi 80. let fenomen nove podobe uplahnil in so figuralne težnje stopile v ozadje, so se začeli ustvarjalci uveljavljati kot posamezniki in razvijati (motivno in slogovno) izrazito individualne opuse. Diskreditacija nove podobe je povzročila premik v abstraktno skulpturo in instalacijo.
Predstavnika »skulpture kot ideelne forme«, kot to označi A. Medved, ali »kiparstva notranje rasti«, »mentalnega, intelektualističnega kiparstva«, sta L. Vodopivec in M. Počivavšek.
Z delom L.uja Vodopivca (1951–) se je začela uveljavljati generacija mladih, raziskujočih in teoretsko razgledanih umetnikov, k čemur je sam še dodatno prispeval kot profesor kiparstva na ALU od konca 80. let dalje. Začetki njegovega opusa segajo v leto 1978, v čas abstraktnih krajin, ko je bilo na kocki iskanje novega pristopa in je šlo za zavesten konflikt z lastnim manierizmom ter za temeljni prelom s tradicijo središčnega, okulocentričnega kiparstva. Najprej je bila potrebna razgraditev stare resničnosti kiparstva, zaradi česar so skulpture tako očitno cepljene ter razdeljene. Kip je razpadel v več premičnih kosov. Izvorni tragos sta zamenjala veselje do igre in sproščena ustvarjalnost. Prostor Vodopivčevih stvaritev je prehajajoč, z neštetimi središči; gradijo ga podobe iz sanj, videnj in domišljije ter gibi roke, hipna ekspresija. Sprva so bile to male plastike, leta 1985 pa so jih zamenjale velike lesene statue, v katerih se z veliko domišljije izmenjujejo temne udrtine in svetle površine. Spet se je v kiparstvo vrnil dominantni, baročni pogled, ki je pri prejšnjih malih plastikah izginil. L. Vodopivec je vseskozi mojster dinamične, simbolne kiparske morfologije, s katero je na izjemen in samosvoj način bogatil sodobno slovensko kiparstvo in se uveljavil kot vodilni predstavnik kiparske nove podobe, o čemer priča njegova uvrstitev v jugoslovansko selekcijo na 42. Beneškem bienalu leta 1986, ki je z izborom A. Medveda uveljavila jugoslovansko novo podobo.
Generacija, ki se je oblikovala v 70. letih, je vzporedno z NOVO PODOBO vzpostavila fenomen kiparstva 80. let in se na slovenskem umetnostnem prizorišču izrazito uveljavila tudi s tem, da je postavila kiparska izhodišča na nove teoretske temelje. Njen vpliv na slovensko kiparsko produkcijo odražajo tudi vloge, ki so njenim članom pripadle kasneje. D. Sambolec je profesorica in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetnostni akademiji v švedskem Trondheimu, L. Vodopivec (od 1984) in M. Počivavšek (od 1996) poučujeta kiparstvo na ALUO, M. Begić je vodilni slovenski portretist, z J. Brdarjem pa sta v samostojni Sloveniji ustvarila največ spomeniških in drugih javnih plastik.
Minimalizem
V 70. letih se je položaj začel spreminjati, na Hrvaškem in v Sloveniji se je pojavila nova generacija umetnikov. Slikarji Tugo Šušnik (1948–), Savo Valentinčič (1950–) in Andrej Trobentar (1951–) so vnovič postavili v ospredje vprašanje minimalizma, tokrat v kontekstu postslikovite abstrakcije in z izrazitim naslanjanjem na ameriško umetnost in teorijo. V nasprotju z neokonstruktivisti so vpeljali medij kot vsebino umetnosti. Kiparji Lujo Vodopivec (1951–), Duba Sambolec (1949–) in Matjaž Počivavšek (1955–) so nihali med minimalističnim pojmovanjem kipa kot objekta in obujanjem avtobiografskega, ekspresivnega in senzibilnega. Leta 1986 je Bogdan Borčić (1926–) z razstavo v ljubljanski Moderni galeriji ustvaril eno najpomembnejših serij minimalističnih del v slovenski umetnosti.
Nova podoba
Okoli leta 1980 se je tudi v slovenski umetnosti uveljavil tok, ki je nekaj prej prevladal v evropski, pa tudi ameriški umetnosti (nuova immagine v Italiji; neoekspresionizem, Neue Wilden – »divje« slikarstvo oz. novi fovizem v Zahodni Nemčiji; Bad Painting, New Image Painting in Decorative Art v ZDA). Nova dela je zaznamoval povratek k figuraliki v ekspresivni stilizaciji ter izpostavitev zasebne mitologije – izrazito vsebinsko in motivno poudarjanje ustvarjalčevega osebnega sveta, njegovih sanj, vizij. Pri tem se umetnostni izraz ni vezal na kakšno določeno formalno shemo ali slog, temveč so ustvarjalci brez predsodkov eklektično izkoriščali vso umetniško tradicijo, ki se jim je zdela zanimiva in ustrezna. (Tudi zato je kritika govorila o umetniškem »nomadstvu«.) Vodilni predstavniki tega gibanja pri nas so bili: Živko Marušič (1945–), Emerik Bernard (1937–), Tugo Šušnik (1948–), Metka Krašovec (1941–), Jože Slak - Đoka (1951–) in Andraž Šalamun (1947–) v slikarstvu, v kiparstvu, kjer je poenotenost z novo težnjo manj jasna, in produkcijo raje označujemo z oznako za desetletje, (KIPARSTVO OSEMDESETIH LET) pa Lujo Vodopivec (1951–), Jakov Brdar (1949–), Mirsad Begić (1953–), Matjaž Počivavšek (1955–), Duba Sambolec (1949–), pa tudi Dušan Tršar (1937–) in Mojca Smerdu (1951–).
Novo slovensko kiparstvo
Umetniki so se uveljavili kot generacija, vsi so študirali kiparstvo na ljubljanski ALU v sredi 80. let, nanje pa je imel pomemben vpliv profesor Lujo Vodopivec (1951–), ki je na ALU začel poučevati leta 1985, pa tudi sočasna kiparska produkcija Matjaža Počivavška (1955–) in Dube Sambolec (1949–), ki je nanje vplivala tudi prek osebnih stikov. Tesna povezanost med mladimi je pomenila sodelovanje, izmenjavo mnenj, prebiranje iste literature, nekaj časa so celo ustvarjali v ateljejih v isti hiši. Idejno in konceptualno je v skupini izstopala M. Potrč, poleg nje pa še J. Barši, oba z aktivnim delom in teoretskimi razpravami. Na njihovo oblikovanje je odločilno vplival pojav novega britanskega kiparstva, prej gibanja kot skupine, ki se je v evropskem prostoru uveljavilo v začetku 80. let. Slovenski prostor je bil o dogajanju dobro obveščen, saj so v organizaciji Moderne galerije v Ljubljani razstavljali vsi njegovi vodilni predstavniki (Barry Flanagan leta 1988, Bill Woodrow in Alison Wilding leta 1989, Richard Deacon leta 1990, Tony Cragg leta 1992 in Anish Kapoor ter Anthony Gormley leta 1994). Razstave so bile pretežno postavljene v Mali galeriji, ki je v tem času postala vplivna referenčna točka za oblikovanje novega slovenskega kiparskega gibanja, časopis Moderne galerije M'ars pa je bil njegova teoretična platforma. Mlada generacija kiparjev se je prvič predstavila januarja 1989 na skupinski razstavi v Galeriji Equrna skupaj s svojim profesorjem L. Vodopivcem, novembra istega leta pa na razstavi slikarjev in kiparjev Izkušnja predmeta v ljubljanski Moderni galeriji, k njihovi uveljavitvi pa sta precej prispevala tudi zagrebška Galerija proširenih medija (samostojne kratke razstave R. Rusjan, R. Makšeta, M. Bratuše, J. Baršija in D. Zidarja od novembra do decembra 1989) in interes mlade zagrebške kritike (Nataša Jovičić, Goran Tomčić).
Umetnost v javnem prostoru
S permanentnimi javnimi plastikami se ukvarjajo tudi Stojan Batič (1925–), Mirsad Begić (1953–), Jiřri Bezlaj (1949–), J. Boljka, Jakov Brdar (1949–), B. Drinovec, Janez Lenassi (1927–2008), Matjaž Počivavšek (1955–), Dušan Tršar (1937–), Lujo Vodopivec (1951–), Zmago Posega (1959–2009), Darko Golija (1965–) … Med zadnjimi velikimi kiparskimi javnimi naročili v Sloveniji je bil Konjeniški spomenik generalu Rudolfu Maistru (1999) J. Brdarja.