Wolf Vostell

Video

Video je bistveno zaznamoval razvoj umetnosti od 60. let dalje. V Evropi in ZDA se je najprej razvijal v povezavi s Fluxusom. Leta 1959 je nemški umetnik Wolf Vostell postavil instalacijo iz televizijskih sprejemnikov, ki so prenašali televizijske programe, umetnik korejskega porekla Nam June Paik, ki se pozneje ustalil v ZDA, pa je začel eksperimentirati z magnetnimi distorzijami televizijske slike. Do začetka 70. let, ko so postali videorekorderji širše dostopni, so se videoumetniki največ ukvarjali z vprašanjem televizije, ki je v 60. letih prevzela vlogo najvplivnejšega posrednika informacij in manj s samo naravo medija. Prav televizija je bila odgovorna za preboj videa v javnost ob koncu 60. let (galerija na TV Gerryja Schuma). Leta 1965 je N. J. Paik s Sonyjevo prenosno videokamero, ki je takrat prišla na trg in je snemala zvok in sliko, prvič snemal dogajanje na newyorških ulicah in posneto takoj zatem prikazoval v galeriji. Dostopnost videoopreme na trgu in enostavnost dela z njo je za umetnike PERFORMANSA pomenila možnost dokumentiranja dela, ki so ga izvedliajali bodisi v galeriji bodisi na prostem UMETNOST V JAVNEM PROSTORU).