Franci Zagoričnik

OHO

Skupina oziroma gibanje OHO je delovalo od srede 60. let dalje. Njeno ustanovno leto je 1966, ko je bil decembra v glasilu Tribuna objavljen Manifest OHO avtorjev I. Geistra in M. Pogačnika. V letih med 1966 in 1968 je OHO nastopal v obliki radikalnega, provokativnega gibanja, ki je obsegalo skupno delovanje mlade generacije literatov, filmskih ustvarjalcev, likovnih umetnikov ter teoretikov (kritikov in filozofov). Kot sodelavci gibanja OHO so delovali Tomaž Brejc (1946–), Matjaž Hanžek (1949–), Aleš Kermavner (1946–1966), Vojin Kovač - Chubby (1949–1985), Lado Kralj (1938–), Naško Križnar (1943–), Rastko Močnik (1944–), Braco Rotar (1942–), Andraž Šalamun (1947–), Tomaž Šalamun (1941–), Rudi Šeligo (1935–2004), Marko Švabič (1949–1993), Franci Zagoričnik (1933–) in Slavoj Žižek (1949–). Svoje ideje so posredovali javnosti v revijah Problemi in Tribuna, ki sta izdajali tudi posebne ohojevske številke.

Umetnost v javnem prostoru

V javno umetnost uvrščamo tudi mailart in elemente urbane kulture ter »umetnost ulice«: street art, ulično gledališče in festivale, murale, razne performerje, GRAFITE … Mailart, ki se je v Sloveniji pojavil pred štirimi desetletji, je svojo komunikacijsko mrežo razvil s pomočjo poštnega sistema in je ena najbolj demokratičnih in alternativnih umetnosti. Tovrstni izdelki iz prvotnega poudarka na umetniškem kontekstu vedno bolj prehajajo v gibanje s poudarjenim sociološkim kontekstom. Pripadniki: Franci Zagoričnik (1933–1997), Stane Klančnik (1959–), Borut Hlupič (1956–) idr. Street art je umetnost, ki to noče biti, saj je že samo poimenovanje problematično. Če na street art gledamo kot na counter art, kot na sredstvo svobodnega izražanja in upora svetu visoke umetnosti, je beseda »art« kontradiktorna. S tehničnega vidika se street artisti od grafitarjev razlikujejo po tem, da bolj kot spreje uporabljajo papir, tiskarske naprave, nožke, šablone, ki jih posprejajo na steno, nalepke, izrezke, plakate … V Sloveniji se na stebrih, prometnih znakih, zidovih ipd. najpogosteje pojavljajo šablone in nalepke. Street art je v galeriji legitimno prisoten le takrat, ko umetnik napade galerijo zaradi idejnega nestrinjanja in se tako zoperstavi poziciji »umetnika«, ki razstavlja, ali pa galeriji kot instituciji, pojasnjuje Mateja Fajt.

Vizualna poezija

Franci Zagoričnik (1933–1997) in Matjaž Hanžek (1949–) sta ustvarila najobsežnejša in najbolj raznolika opusa vizualne poezije v Sloveniji. Z njo so se intenzivno ukvarjali tudi soustvarjalci skupine OHO, ki so jo usmerili v konceptualizem (Marko Pogačnik, Aleš Kermavner, Vojin Kovač - Chubby, Naško Križnar, pa tudi Milenko Matanović, Srečo Dragan, David Nez). Po letu 1970 se je s svojimi deli predstavila še vrsta avtorjev (Ivan Volarič - Feo, Blaž Ogorevc, Ifigenija Zagoričnik, Orest Zagoričnik, Egist Zagoričnik, Aksinija Kermauner, Polona Hanžek, Ivo Antič, Borut Hlupič, Vladimir Gajšek, Živko Kladnik - Žužu, Nejč Slapar, Tomaž Kralj, Branko Novak …), ki so dokazali, da je vizualna poezija v Sloveniji zanimiv in raznovrsten pojav, ki v ničemer ne zaostaja za svetom.

Začetki vizualne poezije v Sloveniji segajo v sredino 60. let preteklega stoletja, ko so bili v študentskem časopisu Tribuna po prvih konkretističnih poskusih demontaže jezika (F. Zagoričnik, T. Šalamun, A. Kermavner) objavljeni še prvi pesniški eksperimenti z opaznimi zamahi v likovnost (M. Pogačnik, I. G. Plamen, M. Matanović). Objav vizualne poezije v Tribuni je bilo največ v letnikih 1966/67 in predvsem 1967/68, od leta 1969 dalje je vizualno poezijo večinoma objavljala revija Problemi.

Prve slovenske samostojne konkretno-vizualne publikacije, ki so razprle ključna vprašanja prestopanja meja različnih umetniških praks in njihovega povezovanja v celovita umetniška dela, so nastale leta 1966. Zbornik Eva sta na pobudo Tomaža Šalamuna (1941–) uredila I. G. Plamen (Iztok Geister, 1945–) in Marko Pogačnik (1944–), slednji je zanj »ustvaril« nekaj uvodnih praznih strani, ki sporočajo svojo lastno samobitnost, sledili so jim »sferični ritmi« črnih krogov, ki so se po »znakih vizualne poezije« F. Zagoričnika prelili v poezijo I. Geistra, prozo T. Šalamuna in Braca Rotarja (1942–) ter nazadnje iztekli v »pop-tekste« A. Kermavnerja. Iz leta 1966 so tudi Artikel Knjiga M. Pogačnika, v kateri so v ospredju različni grafični učinki, predvsem igra svetlobe in senc, knjiga OHO, ki sta jo ob spremljajočem istoimenskem manifestu oblikovala I. G. Plamen in M. Pogačnik (povezava risbe in besede z dodanim zvokom kot pomembno prvino v recepciji: »Črte so tu zato, da v obliki črk na vizualen način signalizirajo posamezne zvoke.«), ter postumno izšla Knjiga Aleša Kermavnerja (odtisi v barvo potopljenih predmetov – vilic, žebljev, vrvi, pokrovov uličnih jaškov itd. – z dodatkom »filozofsko-imaginativnih besedil«, kar skupaj učinkuje kot reklamni oglasi v medializirani sodobni potrošniški družbi). Leta 1968 je kot posebna številka Problemov izšel Katalog, ki so ga njegovi ustvarjalci namenili novim težnjam v umetnosti in teoriji, leta 1969 sta sledila zbornika Pericarežeracirep in Katalog 2. V obdobju dDo leta 1975, ko je bila vizualna poezija v Sloveniji v polnem zamahu, je nastala še vrsta pesniških zbirk, v katerih jezik ni bil več nosilec pomena, ampak vedno bolj snov za preverjanje različnih izraznih možnosti. Omenimo lahko še Embrionalno knjigo, Zvočno knjigo in Dve pesmi I. Geistra, Knjigo z obročkom M. Pogačnika, Opus nič F. Zagoričnika ter Prostorsko knjigo in Štiri pesmi M. Hanžka, vse iz leta 1967. Leto kasneje, 1968, je v ediciji OHO izšla serija knjig v vžigaličnih škatlicah: vnaprej so bile izdelane škatlice z odtisnjenimi nalepkami kot »embalaža«, iz njih pa so avtorji oblikovali vsak svojo »knjigo«. Ohojevske knjige seveda niso bile knjige v klasičnem pomenu besede, saj niso bile več nosilke vsebine, ampak v konkretni in vizualni »režiji« prostorsko orientirane, dinamične strukture, ki so izzivale bralčevo inventivnost.

V svojem silovitem razmahu je vizualna poezija pogosto izstopila iz prostora knjige, revije ali razstavnega panoja in se razširila v prostor ter v tem primeru nastopila kot t. i. objektna poezija. Velikokrat je obšla institucionalne oblike predstavljanja, predvsem so se razmahnile neformalne komunikacije med posameznimi ustvarjalci, pojavile so se t. i. avtorske knjige, poštna umetnost (mail-art) ter predvsem po letu 1975 najrazličnejši projekti (eden takih je bil npr. Westeast Francija Zagoričnika), v katerih so avtorji k sodelovanju pritegnili določen mednarodni krog soustvarjalcev. Njihovi prispevki, med katerimi so bila tudi teoretična besedila o konkretni umetnosti, so izhajali v katalogih z nizkimi nakladami, ki največkrat niti niso bili naprodaj, ampak so izvodi krožili med samimi ustvarjalci, njihovimi prijatelji in znanci ter so danes v glavnem ohranjeni v zasebnih zbirkah.

Pozneje, po zaključku ohojevskega obdobja, lahko dejavnost na področju vizualne poezije povežemo predvsem z imenom F. Zagoričnika (Navodilo za uporabo / Instruzione per l'uso, 1972; Naime – namreč – nämlich – namelijk – namely, 1978). Omeniti velja še M. Hanžka (Iščemo pesmi, kje so?, 1971; 61 tekstov, 1977), V. Kovača - Chubbyja Chubby was here (1987), Ivana Volariča - Fea Desperado tonic water (1975), tudi »žanrski eksperiment« Blaža Ogorevca Prisilno zreli paradižnik (1975). Čeprav so te zbirke vsaj na videz dokaj klasične, imajo značilnosti konkretne poezije ter kažejo na raznolikost možnosti, ki jih ta ponuja ustvarjalcem.