Andrej Zdravič
Ekologija in umetnost
Andrej Zdravič (1952–) ustvarja na področju področjih filmske in video umetnosti ter zvoka. Zanimajo ga predvsem narava in njene preobrazbe. Poetika njegovih del pomaga urbanemu človeku pobegniti iz stresne situacije velikih mest v prvobitno celost. Njegova video dela, zamišljena kot video projekcije ali video instalacije, prikazujejo heroizirano podobo narave in človeka, tako umetnika kot gledalca, ki naj se zave naravne veličine (V steklu reke, 1997; Izvor, 2001).
Lit.: A. Kirn, Narava-družba-ekološka zavest, Lj 2004; M. Pogačnik, Zdravljenje zemlje in sebe, Lj 1998; A. ZDRAVIČ, Zvočna vizija sveta: zvočno-filmska dela 1974–1995, Lj 1996.
Video
Z novimi umetniškimi formulacijami se je uveljavila nova generacija umetnikov. Pionirska vloga je vnovič pripadla S. Draganu s prvim slovenskim računalniško animiranim videom Rotatis Axis Mundi leta 1995, Marko Košnik (1961–) pa je prispeval prvo avdiovizualno instalacijo pri nas, naslovljeno Cukrarna (1994) (ZVOK). Omeniti moramo še Marka Peljhana (1969–) s projekti, kot sta Terminal (1996) in Makrolab (1997) (ZNANOST IN UMETNOST), ter Vuka Ćosića (1966–) z videodeli, narejenimi v računalniški ASCII-i kodi (NETART). Andrej Zdravič (1952–-) z avdiovizualnimi pokrajinami in Nataša Prosenc (1966–) pa sta bila prva umetnika, ki sta z videom predstavljala Slovenijo na oseminštiridesetem Beneškem bienalu leta 1999. Na kvalitativni preskok v videoprodukciji je pomembno vplivala vpeljava videa kot izbirnega predmeta na Oddelku za oblikovanje na ljubljanski ALU leta 1987, leta 1989 pa je postal redni predmet pri študiju umetniških smeri, s čimer je bila ALU prva med tedanjimi jugoslovanskimi akademijami, ki je uvedla njegovo poučevanje. Predmet od začetka vodi profesor S. Dragan. V zadnjem času nastaja odmevna videoprodukcija tudi v okviru leta 2001 ustanovljenega programa Digitalni mediji na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani.
Zvok
Širši javnosti znani slovenski zvočni umetniki so skupina ustvarjalcev različnih ozadij in načinov dela z zvokom. Z ustvarjanjem videoinstalacij, v katerih ima avtorski zvok vidno mesto, se ukvarja Andrej Zdravič (1952–), bolj eksperimentalno v smislu spajanja elektronsko generirane slike in zvoka pa svoje avdiovizualne instalacije ustvarjajo Miha Ciglar (1980–), Tao G. Vrhovec Sambolec (1972–) in B. Savski, ki se ukvarja tudi z gradnjo avtonomnih zvočnih sistemov. Skladanju elektronske, eksperimentalne in elektroakustične glasbe se posvečajo B. Turel, T. G. Vrhovec Sambolec, Tomaž Grom (1972–), M. Ciglar, pa tudi Boštjan Perovšek (1956–,) ki zvok raziskuje tudi v razmerju med ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO, mnogi med njimi pa sodelujejo tudi pri skladanju za film, gledališke, plesne in internetne predstave (poleg že omenjenih še Brane Zorman [1962–]).