Jaka Železnikar

Netart / Spletna umetnost

Leta 1997, ko se je pionirsko obdobje netarta počasi iztekalo, so na prizorišče poleg V. Ćosića, ki je bil takrat že vidno prisoten, med mednarodno umetniško elito stopili še drugi slovenski umetniki. Njihov uspeh je bil glede na prakso z ostalih umetniških področij izjemen. Igor Štromajer (1967–) je s projektom 0.html (1996) osvojil prvo nagrado na netart tekmovanju Extension (Kunsthalle Hamburg), Marko Peljhan (1969–) in V. Ćosić pa sta tega leta sodelovala na prvi kasselski Documenti, posvečeni spletni umetnosti. Istega leta je Jaka Železnikar (1971–) izdal prvo spletno zbirko pesmi v slovenskem prostoru, naslovljeno Interaktivalija.

Če se je v začetnih letih spletna umetnost ukvarjala bolj sama s sabo in nanašala sama nase ter bolj od širše družbene problematike vzpostavljala razmerje do umetnosti in umetniškega sveta, je po prelomu tisočletja tako v svetu kot pri nas postala bolj kompleksna. Lahko jo razdelimo na več smeri, od bolj programsko orientirane, ki nastaja v povezavi z različnimi podpornimi organizacijami, ljubljanskima Ljudmilo (1995–) in Kiberpipo (2001–) ter mariborsko Kiblo (1996–), do prakse, ki se naslanja na tradicijo netarta. Globalno najbolj prisotna sta rhizome.org in netart.org.uy, še vedno pa živahno delujeta tudi I. Štromajer in J. Železnikar (projekt Retypescape, 2003), medtem ko se V. Ć Čosić kljub pionirstvu, ki si ga deli z I. Štromajerjem pri ustanovitvi Ljudmile, počasi umika z območja spletne umetnosti. Teo Spiller (1965–) pa je opravil premik od grafičnih poigravanj k ustvarjalni rabi internetnega medija (Nice Page, 2000) in se vključuje v diskusije o komercializaciji in tržni uporabnosti spletne umetnosti. Je eden prvih netartistov, ki so svoje spletno umetniško delo uspeli prodati na umetnostnem trgu (Net.art.forum, 1999).

Vizualna poezija

Kaj preostaja avtorjem zdaj, ko je jezik že osvobojen spon tradicije? Poigravanje z obliko črk in besed, z njihovim sestavljanjem in vezavo, množenjem, spreminjanjem vrstnega reda ali smeri pisave, razporeditvijo besed na prostoru lista, oblikovanjem besednih slik in montaž itd., vse do razpada besed na črke? Neizpodbitno dejstvo je, da je vizualna poezija kot kompleksen neoavantgardni estetski proces spremenila razmerje poezije do bralca, vendar se je ob nenehnih opozorilih, da poezija ne more oddajati izključno estetske informacije, temveč jo mora, če hoče ostati poezija, določati beseda, ujela v nekakšen hermetizem in je zato zanimanje zanjo usahnilo celo pri samih ustvarjalcih. Zdaj se vizualna poezija seli v območje digitalne umetnosti, natančneje k elektronski oziroma računalniški poeziji. Trenutno je njen najvidnejši slovenski ustvarjalec Jaka Železnikar (1971–). Nastajajo interaktivna jezikovno-likovna dela, ki ob upoštevanju specifičnosti medija nadgrajujejo dosežke vizualne poezije, hkrati pa sledijo racionalnemu pristopu k oblikovanju umetniškega dela, ki ga je v določenem segmentu (t. i. programirani umetnosti) izpostavil konkretizem.