Danijel Žeželj

Stripburger

V reviji se je do danes zvrstilo mnogo domačih in tujih avtorjev, med katerimi najdemo tako znana imena iz sveta stripa (Mary Fleener, Joe Sacco, Danijel Žeželj, Tomaž Lavrič, Max Andersson, Peter Kuper, James Kochalka, Jason, Stéphane Blanquet, Lewis Trondheim) kot tudi pristna odkritja. Posebne pozornosti so vredni tisti, ki so se kot avtorji formirali prav v Stripburgerju. To so: Jakob Klemenčič (1968–), eden od soustanoviteljev revije, sprva urednik, potem pa predvsem stripovski avtor. Razen v Stripburgerju je objavljal še v publikacijah Sinus, Formaline, Babel, Superstate Funnies in Literatura. Doslej je izdal samostojni album Os Anjos (na Portugalskem) in več mini albumov. V njegovem delu prednjači narativni element, njegovi stripi so po formi primerljivi z obliko kratke zgodbe v literaturi. Odlikuje jih jasna dramaturgija in dobra karakterizacija likov, podprta z realistično, v niansah karikirano risbo. Tematsko navadno izhaja iz domačega, sodobnega slovenskega okolja, ki ga obravnava z veliko mero kritičnosti in ironije. Andrej Štular (1967–) se s stripom ukvarja od srede 90. let dalje. Je vsestranski umetnik, ki deluje tudi na področju filma, kiparstva, slikarstva, fotografije in lutkarstva. Objavljal je še v revijah Drozophille, Sunburn, Celulit, Romboid in Apokalipsa. Doslej je izdal en samostojen stripovski album, Lustri. V svojih stripih je predvsem raziskovalec in odkritelj novega. Njegovi stripi navadno nimajo zgodbe v klasičnem smislu, pač pa na gledalca učinkujejo z izmenjavanjem in součinkovanjem besed in podob in so na ta način sorodni vizualni poeziji. Matjaž Bertoncelj (1971–) je znan kot eden najbolj produktivnih slovenskih striparjev. Doslej je izdal več samostojnih albumov, večino v samozaložbi. Med njimi so Biblijske in druge kratke zgodbe, Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus. Stilistično izhaja iz karikature, ki jo interpretira na svojski, ekspresiven način. Loteva se različnih žanrov, od humorja do avtobiografije, predvsem pa rad uporablja satiro. V albumih Eppur si muove in Quo vadis, Magnuslupus karikira aktualno družbenopolitično dogajanje skozi zgodbo, umeščeno v mračni srednji vek na slovenskih tleh. Tarča njegove satire je predvsem cerkev. Ciril Horjak (1975–) je v času svojega stripovskega ustvarjanja, ki teče nekako od konca 90. let dalje, preizkusil že več stripovskih pristopov, dokler se ni ustalil pri aktualnem slogu, v kakršnem je na primer narisal svoj najpomembnejši album Ride. Poleg tega je izdal več mini albumov, objavljal pa tudi v revijah Le Martien, Quadrado in SCHTUMM. Njegov stripovski svet je presenetljivo pozitiven; risba preprosta, skoraj otroška, v zgodbah pa se stvarnost meša z domišljijskimi elementi, na primer živalskimi liki, ki jim nadeva antropomorfne poteze. Vendar pa je pod lahkotnim površjem Horjak prodoren opazovalec, dovzeten za svet okoli sebe, po potrebi do njega tudi kritičen. Tudi Matej Kocjan - Koco (1978–) v svojem stripovskem ustvarjanju pogosto eksperimentira. Razen v Stripburgerju je objavljal še v časniku Delo in reviji Drozophille, izdal pa je tudi mini album v tehniki sitotiska Delikatessen. Njegov stripovski svet je začinjen z grotesknostjo in črnim humorjem, v njem se realno meša z blodnjami, kar je jasno vidno že v njegovem prvem samostojnem albumu Pagatova izpoved, ki uprizarja prikazuje delno avtobiografsko zgodbo, v kateri glavni junak skoraj zblazni in doživlja privide, ker živi pretirano hiperaktivno življenje.