Nadja Zgonik
Abstraktni kolorizem
Likovna kritika in umetnostna teorija
Umetnostna kritika t. i. postmodernizma sledi splošnemu dogajanju v svetu umetnosti (kritika institucij umetnosti). Vrsta raznorodnih kritiških praks je zaznamovana s koncepti pluralnosti, fragmentarnega. Opredeljuje jo odsotnost dominantne težnje in odprt teorijski, pomenski ter vrednostni razkol, brez določene usmeritve. Tradicionalni kriteriji za vrednotenje in presojanje, obvladanje metjeja, izvedbe, ekspresivnost, liričnost, sublimnost, posebnosti in izvirnosti, postanejo manj pomembni; ključno vlogo prevzame (družbeni) kontekst. V novo generacijo sodijo Tomislav Vignjević (1962–), ki mdr. raziskuje fenomen medijskih podob, predvsem na področju slikarstva, Nadja Zgonik (1964–), ki se ukvarja z raziskovanjem kontekstov umetnostnih produkcij in z identitetami, predvsem nacionalno, Lilijana Stepančič (1958–), ki poudarja marginalizirane teme v umetnosti, podobno tudi Nevenka Šivavec (1963–) in Beti Žerovc (1971–), ki se ukvarja z demistificiranjem slovenskih umetniških veličin. Zaradi področja svojega delovanja se na zgodovino in problematiko grafike osredotočata Breda Škrjanec (1960–) in Božidar Zrinski (1974–). Na področju ženskih študij in teorije FEMINISTIČNE UMETNOSTI delujeta Tanja Mastnak (1962–) z umetnostnozgodovinskih in Alenka Spacal (1975–) s filozofskih izhodišč.
Nova podoba
Umetnost v javnem prostoru
Umetnik se pri ustvarjanju stalne javne plastike srečuje s številnimi omejitvami, njegovo delo je podvrženo formalni družbeni kontroli reprezentativnih predstavnikov družbe. Med drugim mora upoštevati mikrolokacijo, varnost gledalca, praktičnost vzdrževanja ipd. Kraj, kjer taka plastika stoji, ni javen samo zaradi prostega dostopa publike, saj prostor, kamor je kip umeščen, nikoli ne učinkuje enako kot nevtralno belo ozadje galerijskega prostora, osvetljeno z umetno svetlobo. Javna plastika je tako postavljena v trojno normativno razmerje: naročnik, javnost in prostor, piše Nadja Zgonik.