Zdenka Žido

Abstraktni kolorizem

Goethe je nekoč zapisal, da se barva rojeva v polarni interakciji med svetlobo in temo, in čeprav je bila njegova ugotovitev znanstveno ovržena, odlično ponazarja razpon barve in njeno ciklično pot – bela svetloba je zmes vseh spektralnih barv in sploh pogoj njene pojavnosti, medtem ko črna z absorpcijo vseh barvnih svetlob pomeni njeno izginotje. Značilna predstavnika, ki sta svojo prepoznavno likovno govorico izoblikovala v 90. letih, sta Zdenka Žido (1959–) in Sandi Červek (1960–). Enako kot predstavniki abstraktnega kolorizma se ukvarjata s problematiko čistih slikarskih vrednosti, odmaknjenih od mimetičnega in referencialnega. Za oba je značilen analitičen in sistematičen slikarski proces, ki kot tak že vstopa v območje pomena. V svojih delih se osredotočata na problematiko svetlobe in njenih učinkov.

Za Z. Žido so značilna skrbno nadzorovana svetlobna stopnjevanja, ki nastajajo s sistematičnim plastenjem lazurnih nanosov. Slikovno polje ohranja razvidne sledi procesa in strukturo, zgrajeno iz različno usmerjenih trikotnih oblik, ki prosevajo izpod zgornjih plasti in so členjene z minimalnimi tonskimi stopnjevanji. Tako na robovih ustvarijo svetlobni kontrast, ki deluje kot naravni lom svetlobe. Na nekaterih formatih nepravilnih oblik se zaradi rahlo navzoče fizične izbočenosti nosilca lahko pojavi celo dejanska senca, ki sodeluje pri slikovni svetlobni strukturi. Zdenka Žido raziskuje iluzionistične učinke svetlobe, ki podobo imaginarno razpirajo ter poglabljajo in sliko kot predmet navsezadnje dematerializirajo.

Oblikovano platno

Omeniti je potrebno treba še izrazito prisotno težnjo, ko slikarji klasični slikovni pravokotni format transformirajo v alternativne geometrijske like, kar velja za Bojana Gorenca (1956–) v 80. letih in Boruta Popenka (1969–) v 90. letih, občasno pa za Toma Podgornika (1949–), Gustava Gnamuša (1941–) in Zdenko Žido (1959–).